Združenje Srebrna nit je po poldrugo leto trajajoči javni razpravi danes sprožilo postopke, ki naj bi privedli do uzakonitve t. i. »pomoči pri prostovoljnem končanju življenja«, kot se glasi naslovna besedna zveza njihovega predloga zakona, s katerim naj bi tudi v slovenski prostor uvedli zdravniško pomoč pri samomoru, v primerih npr. nepokretnosti pacientov pa tudi evtanazijo kot aktivno dejanje zdravstvenega osebja, ki privede do smrti. Parlament mora zdaj razpisati šestmesečni rok za zbiranje državljanskih podpisov (potrebnih jih je vsaj 5.000), s katerimi naj bi bil zakonski predlog vložen v parlamentarno proceduro. Združenje Srebrna nit je o tej tematiki danes pripravilo tiskovno konferenco, na kateri so javnosti predstavili zakonski predlog.

Zakon že od prvega osnutka v javnem prostoru zbuja številne pomisleke. Za Družino smo osnutek zakona, ki je v zdajšnji verziji zakonskega predloga doživel nekaj sprememb (npr. večjo vlogo psihiatra kot nekakšne dodatne varovalke proti morebitnih zlorabam v celotnem postopku, širjenje »izvajalskega kroga« z družinskih zdravnikov tudi na druge zdravnike in diplomirane medicinske sestre …), lani presojali skozi pogovor z dr. Romanom Globokarjem, predstojnikom katedre za moralno teologijo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. Ker kljub nekaterim manjšim spremembam predlog zakona, ki v slovenski prostor vnaša evtanazijsko miselnost in ravnanje, ostaja enako naravnan, kot je bil prvotni osnutek iz lanskega leta, v branje znova ponujamo nekatere misli iz pogovora z dr. Globokarjem.

V izhodišču predlaganega slovenskega zakona o t. i. pomoči pri prostovoljnem končanju življenja prepoznamo naslednjo logiko: kot je država dolžna npr. invalidu omogočiti, da pride na primerno urejeno volišče uresničit svojo volilni pravico, bi morala biti dolžna nekomu, ki po lastni presoji neznosno trpi, omogočiti, da uresniči pravico do samousmrtitve.

To je dejansko tudi logika, ki jo je imelo nemško ustavno sodišče in jo je za njim prevzelo avstrijsko. Velikokrat je tako, da nekaj sprejmejo v Nemčiji, kmalu prevzamejo v Avstriji, potem pa to odmeva tudi pri nas, ker je tudi slovenska družba pravno gledano znotraj tega konteksta. Nemško ustavno sodišče je 26. februarja 2020 odločilo: prvič, oseba ima pravico, da sama odloča o svoji smrti – torej individualna pravica, da vsakdo odloči, kako bo umrl; drugič, pravica do odločanja o smrti vključuje pravico do samomora in ta pravica je višja od dolžnosti države, da ščiti življenje; in tretjič, pravica do samomora vključuje pravico do pomoči s strani tretje osebe. Temelj za vse to pa je pravica do samostojnega razpolaganja s samim seboj, pravica do individualne svobode, ki je najvišja – višja od dolžnosti države, da ščiti življenje.

Zaradi takega tolmačenja človekove pravice do razpolaganja s svojem življenjem so politične stranke tako v Nemčiji kot v Avstriji pohitele z zakonom, ki sicer sledi odločbi ustavnega sodišča, vendar ne uzakonja evtanazije. Zavedati se moramo namreč razlike med evtanazijo in pomočjo pri samomoru: pri prvi zdravniki izvedejo dejanje, kateremu se zavestno odrečejo pri Hipokratovi prisegi, a jih zdaj država sili v to, da morajo izpolniti pravico posameznika in usmrtiti pacienta, neposredno povzročiti njegovo smrt. Evtanazija je vedno aktivno, neposredno dejanje zdravnika, da konča življenja pacienta z nebolečimi sredstvi na njegovo željo oziroma željo njegovih svojcev. Pomoč pri samomoru, ki jo je leta 2020 uzakonila Nemčija, leta 2021 pa Avstrija, pa pomeni, da zdravnik po temeljitem postopku, večkratnem pogovoru s pacientom, po posvetovanju z drugim zdravnikom predpiše smrtonosno sredstvo, ki ga bolnik sam prevzame v lekarni in sam konča svoje življenje. Seveda je tudi tu zdravnik prisiljen vstopiti v smrtonosno dejanje, vendar na posreden način.

Ko je »ponujena« možnost izhoda, ko veš, da so vrata iz življenja tamle, pri roki, da so odklenjena, se občutek, da si nekomu v breme – družini, družbi, zdravstvenemu sistemu –, hitro stopnjuje do te mere, da ta vrata tudi dejansko odpreš.

Toda ali ne že to bistveno spreminja odnos med zdravnikom in pacientom? Slovenski evtanazijski zakon predlaga, da bi bili predvsem lečeči, torej družinski zdravniki tisti, ki naj bi jim bila naložen »samousmrtitveni« postopek.

To prakso imajo tudi na Nizozemskem. Tudi tam večino evtanazij izvedejo družinski zdravniki, argument za takšno ureditev pa je v tem, da naj bi prav lečeči zdravnik najbolje poznal pacienta in naj bi torej znal najbolje presoditi, ali gre za iskreno željo pacienta ali za trenutno težko duševno stanje. To naj bi bila nekakšna varovalka, da ne bi prišlo do porasta evtanazije. Ko pa gledamo številke na Nizozemskem, kjer je evtanazija že od leta 2001 uzakonjena, vidimo, da je prišlo ravno do tega – do velikega porasta. Na začetku je bilo evtanazij nekaj sto na leto, v letu 2020 jih je bilo 6938, to pa je deset odstotkov več kot leto poprej. V državah z daljšo tradicijo evtanazije podatki kažejo, da je bila na začetku evtanazija omejena na osebe s težko boleznijo v zadnjem stadiju, recimo na rakave bolnike, pri katerih je bilo vsako nadaljnje zdravljenje brezupno in se je lahko zdelo, da gre tu za izraz nekega sočutja. Danes pa so evtanazirane osebe z demenco, mladostniki s psihičnimi boleznimi, tudi globoka depresija je lahko zadosten razlog za to, da nekoga evtanazirajo … Tolerančni prag, koga lahko evtanaziramo, se je izredno dvignil.

Na to je že pred 20 leti pri nas in v mednarodnem prostoru v razpravah ob sprejemanju nizozemskega zakona o evtanaziji opozarjal prof. Jože Trontelj – na t. i. načelo spolzkega klanca: ko narediš prvi korak, te spodnese in nimaš več nadzora nad tem, kam bo zadeva zdrsela.

Ali bi bil slovenski zakon, kot ga predlagajo v Srebrni niti, tak prvi korak na spolzkem etičnem klancu?

Izkušnje iz drugih držav dejansko kažejo na to, da je zelo težko zakon s tega področja vzpostaviti in regulirati tako, da ne bo povzročal zlorab. Ko začnemo spreminjati temeljne pojme, na primer, kaj pomeni avtonomna, svobodna odločitev, vnaprejšnja volja, se nam odpira vrsta težav in okoliščin, v katerih se bomo zelo težko izognili posrednim ali pa neposrednim pritiskom na bolne ljudi. Znano dejstvo je, da je največ evtanazij na Nizozemskem decembra in junija, se pravi pred počitnicami. Ni nujno, da sorodniki bolnim in ostarelim svojcem dejansko rečejo: glejte, zdaj pa bi bil čas, da se poslovite; posredno pa se čuti pritisk in tako tudi občutek: ne želim obremenjevati svojih najbližjih.

Nekdo, ki je naredil samomor, je morda prepričan, da je to izključno individualno dejanje, dejansko pa ni. Pri evtanaziji pa sploh. Tu imamo celo verigo ljudi, ki bi morali sodelovati v tem dejanju, čeprav so po svojem poslanstvu postavljeni za nekaj čisto drugega.

Tudi slovensko zdravništvo v odklanjanju evtanazije svari pred t. i. evtanazijskim mobbingom.

Ko je »ponujena« možnost izhoda, ko veš, da so vrata iz življenja tamle, pri roki, da so odklenjena, se občutek, da si nekomu v breme – družini, družbi, zdravstvenemu sistemu –, hitro stopnjuje do te mere, da ta vrata tudi dejansko odpreš. K temu lahko vodi posreden, neredko pa tudi čisto neposreden pritisk, recimo finančni.

Kakšen bi po vaši presoji moral biti katoliški odgovor na evtanazijske pobude?

Pomembno je ponuditi alternativo. Že velikokrat sem izrazil željo, da bi Cerkev pokazala drugačno držo in drugačen model s tem, da bi po škofijah ali župnijah vzpostavila vsaj nekaj hospicev. Poskrbeli bi lahko tudi za še več izobraževanj v smeri spremljanja umirajočih in usposabljanja za bližino v trpljenju, ne nazadnje tudi za razumevanje trpljenja. Nihče ne želi biti bolan, nihče ne želi trpeti, vsak bi rad živel čim bolj kakovostno do zadnjega diha svojega življenja. Vse to je legitimno. Ne moremo v vsaki bolezni, v vsaki nesreči takoj prepoznati, da nam Bog hoče »nekaj« sporočiti. Zanesljivo pa nam Bog sporoča to, da smo v trpljenju in nesreči drug drugemu blizu. Bolečina, bolezen nas naredi bolj občutljive drug za drugega, nas naredi bolj človeške; brez trpljenja, bolezni, nepopolnosti postajamo – in to vidimo na vsakem koraku – ljudje brez empatije, trdi, neizprosni, delujemo po logiki tehnologije in ekonomije, ko skušamo s čim manj sredstev v čim krajšem času doseči čim večje rezultate. Bolezen, trpljenje, bolečina so v takšni naravnanosti razumljeni kot velika ovira, v resnici pa so opomniki, da je življenje nekaj več: da smo tukaj zato, da lahko živimo odnose podarjanja in sprejemanja, ljubezni in bližine, da imamo pomen ne zaradi svojega položaja, veljave, denarja, temveč zato, ker smo z nekom v odnosu – kot kristjan tudi v odnosu z Bogom, v katerem se zavedam, da je moje življenje Božji dar, da si ga nisem dal sam in ga sam tudi ne morem »odkupiti«. Ravno stiske, težave me vredno znova vračajo k temu temelju, prevprašujejo moj življenjski ritem in postavljajo pod vprašaj ekonomsko-potrošniško logiko življenja, ki je sicer tako prevladujoča.

S kakšnimi argumenti torej vstopati v javno razpravo?

Predvsem z racionalnimi, ne toliko verskimi argumenti je treba v javnem prostoru pokazati na meje evtanazijskega razmišljanja – odpreti razpravo o tem, kaj je pravzaprav avtonomija, kaj naj bi pomenilo svobodno odločanje o svojem življenju, koga vse se to odločanje v resnici dotika. Pravijo: to je moja odločitev. Ali je res? Vsaka individualna odločitev, hoteli ali ne, vključuje toliko in toliko ljudi. Vemo, da vsak samomor zaznamuje širšo mrežo ljudi, ki je prizadeta zaradi smrti enega človeka. Nekdo, ki je naredil samomor, je morda prepričan, da je to izključno individualno dejanje, dejansko pa ni. Pri evtanaziji pa sploh. Tu imamo celo verigo ljudi, ki bi morali sodelovati v tem dejanju, čeprav so po svojem poslanstvu postavljeni za nekaj čisto drugega: od zdravnikov in farmacevtov do negovalk in drugega osebja, ki spremlja paciente in morajo biti zraven pri evtanazijskem dejanju.

Danes pa so evtanazirane osebe z demenco, mladostniki s psihičnimi boleznimi, tudi globoka depresija je lahko zadosten razlog za to, da nekoga evtanazirajo … Tolerančni prag, koga lahko evtanaziramo, se je izredno dvignil.

Morda ima predlagani slovenski evtanazijski zakon prav na tej točki posledice tudi za uresničevanje verske svobode. Na primer: dolžnost, da omogočijo izvedbo evtanazije v svojih prostorih, predlog zakona nalaga ne le javnim socialno-varstvenim zavodom, temveč tudi tistim s koncesijo, med katerimi so denimo katoliški domovi za starostnike. Kaj bi to pomenilo zanje?

To vprašanje je ta čas zelo izpostavljeno v Avstriji. Prej sva govorila o ugovoru vesti. Zdravniki imajo to pravico zagotovljeno individualno. Kot institucija pa si primoran vsakemu državljanu omogočiti pravico, ki mu jo daje zakon. Na kakšen način se lahko tak položaj rešuje denimo za katoliške domove? Neka pogodba bi morala jasno opredeliti, da je oskrbovanec, ki pride v tak dom, že vnaprej obveščen, da zaradi katoliške usmeritve doma ne bo imel na voljo takšne »storitve«. Seveda pa se zastavlja vprašanje, ali ne bi bila takšna pogodba v nasprotju z zakonom. O tem zdaj razpravljajo v Avstriji. Cerkev želi imeti absolutno pravico, da ne bi izvajala teh stvari. To ni le stališče tamkajšnje krajevne Cerkev. V Belgiji in na Nizozemskem Vatikan od katoliških ustanov zahteva, da ne izvajajo evtanazije. Hkrati tudi prepoveduje duhovnikom, da so ob bolnikih, ki so se odločili za evtanazijo ali pomoč pri samomoru. Pismo Kongregacije za nauk vere Usmiljeni samarijan prepoveduje prejem zakramentov ljudem, ki bi se odločili za evtanazijo; takim odreka pravico do zakramentalne odveze, bolniškega maziljenja in prejema obhajila. Te zakramente »bo lahko prejel v trenutku, ko bo po njegovi pripravljenosti, da naredi konkretne korake, duhovnik lahko sklepal, da je spovedanec spremenil svojo odločitev«, beremo v dokumentu. Ne gre za to, da ljudi ne bi spremljali, temveč je to spodbuda za to, da bi nekdo, ki se je recimo vpisal v združenje za prejem evtanazije ali samomora s pomočjo, spreobrnil. V praksi se sicer dogaja, da duhovniki ali redovniki, redovnice spremljajo ljudi tudi v takih trenutkih. Tu se tudi za katoliško občestva odpira vrsta novih vprašanj, izzivov, težav.

Ob vsem tem si velja pred oči spet priklicati eno temeljnih etičnih načel: ne rešuj problema tako, da bodo rešitve povzročile še več problemov, kot jih bodo rešile. Poiskati moramo rešitev za konkretne osebe, ki trpijo neznosne bolečine in si želijo zaključiti svoje življenje. Gre za iskanje rešitev za posamezne primere, ki pa jih ni mogoče rešiti tako, da spremenimo celoten vrednostni sistem in povzročimo številne nove probleme in etične dileme. Nove rešitve spodbujajo miselnost, da je človeško življenje odvisno od koristnosti, uporabnosti, denarja …

Tudi slovenski zakonski predlog pod podobo reševanja nekega problema odpira številne druge – ali bi bilo zato prav, da je predmet referendumskega odločanja?

Da. Ob tem pa bi bilo dobro, da bi se zavedali, da to ni »ideološko«, »politično« vprašanje, kjer bi bile ločnice, kot je to pri nas tako pogosto, vnaprej postavljene. Zlasti v zdravniških vrstah vidim številne ljudi, ki niso katoličani, pa v tej točki, pri vprašanju spoštovanja življenja ob umiranju, delijo ista prepričanja kot mi. Zelo dobro bi bilo, če bi se organizirala močna civilna družba, ki bi strokovno in tudi s pričevanji spodbudila temeljni razmislek: ali si mi kot družba res želimo odločati o življenju na podlagi nekih »kvalitet« in na podlagi tega, da jih nekdo ne dosega, da je prevelik strošek za zdravstveni sistem?