Res je, kot je rekel eden izmed gostov v silvestrskem programu na TV Slo 1: na novoletno jutro ni nobenega zunaj, na cesti. Ni čisto tako, kajti nekaj se nas le zbere pri jutranji maši ob 7. uri v župnijski cerkvi sv. Petra v Komendi. 

Tistih vernikov, ki nismo ponočevali, bili kje drugje, ali smo, enostavno, navajeni hoditi k jutranji nedeljski maši. Tudi moč navade, da se dvigneš v postelji, vstaneš, se urediš za mašo in greš k njej. Ne glede na to, kako si spal. Sam sem se premetaval v postelji, Marta je vzela tableto zoper glavobol. 

Jaslice v Komendi. FOTO: Jožef Pavlič

Že v postelji sem se zahvalil Bogu, pa tudi svoji presoji, lahko bi celo rekel ljubezni do sebe in do drugih, da sem šel spat že ob enajstih zvečer in nisem čakal – kinkal – do polnoči ob pritiskanju na gumbe raznih televizijskih programov, kje bi ujel kaj kolikor toliko primernega in zanimivega za gledanje. 

Moram reči, da sem bil tokrat kar zadovoljen s programom na TV Slo 1, a ob triindvajseti uri sem sklenil: »Zadosti je. Grem spat.« Za branje romana Nižave Nobelove nagrajenke za književnost za leto 2009 nemške pisateljice Herte Müller je bilo že prepozno. Tudi zaradi zahtevnega branja tega romana. Marti sem še rekel, da si bova voščila zjutraj, kar sva tudi naredila. 

Na god sv. Tomaža Becketa 29. decembra je v ljubljanski stolnici ob 9. uri maševal stolni kanonik Vinko Vegelj. FOTO: Jožef Pavlič

Pred mašo greva z Marto še na grobova najinih staršev in starih staršev. Sam sem jim zahvalim za vse dobro, kar so naredili zame. 

Običajno voščilo: Srečno in zdravo novo leto!

Na pokopališču začutim hlad jutra; kako se mraz izpod cerkvenega hriba plazi med grobove, me oblizne. Nagrobniki se dvigujejo kot kamniti mrtveci iz megle. Pokončna monotonost, umirjenost. Skoraj se jih prestrašim, zmolim očenaš, zdravo Marijo in slavo Očetu, se pokrižam in molitev raje nadaljujem na poti v cerkev. 

Opazim le eno molivko in nekoga, ki po sredi pokopališča raste iz megle, se mi približuje. »Ne bom mu segel v roke,« sklenem. Tudi če mi zaželi običajno: »Srečno in blagoslovljeno novo leto!« Glede »srečnega« mu bo rekel, da je sreča edinole pri Bogu, kot nam je na silvestrovo pri zahvalni maši za vse dobro, pa tudi manj dobro v letu 2021, v uvodu vanjo rekel g. župnik Zdravko. 

Zdravo leto 2022 pa mu bom zaželel iz vsega srca, kajti minulo leto je bilo glede te dobrine velika preizkušnja zame. K sreči se je vse dobro izteklo. Odločim se, da bom tako voščil tudi drugim obiskovalcem maše. 

Jaslice pod oltarjem v stolnici sv. Nikolaja v Ljubljani. FOTO: Jožef Pavlič

Rok si še vedno ni priporočljivo podajati, čeprav ljudje tega ne upoštevajo kaj dosti. Zadošča pravo voščilo, priklon, pogled v oči in prijazen nasmeh. »Pomežik« bi rekel priljubljeni karizmatični grosupeljski župnik Martin Golob. 

»Kako dolgo še, če bo zahtevnejši do vernikov,« je pripomnil župnik France izpod Gorjancev, ko sva se 29. decembra na god sv. Tomaža Becketa, škofa in mučenca, srečala v  Mohorjevi knjigarni v Ljubljani. Po maši za mojega strica škofa Jožefa Kvasa, ki je v ljubljanski stolnici ni bilo, čeprav je umrl ravno na ta dan pred 16-timi leti. A zame je bilo kot da je bila, sem jo namenil za strica. 

Jaslice v ljubljanski stolnici vabijo k življenju v miru. FOTO: Jožef Pavlič

Zakaj bi sicer prišel v Ljubljano? Gledat jaslice na Družino, to že, a koga bi mikala vožnja iz meglenega Priljubljanja v prav tako megleno slovensko glavno mesto? Kako to, da maše za rajnega strica škofa ni bilo, me sprva niti ni preveč zaskrbelo oz. vznemirilo. 

Začudil pa sem se, da je ob 9. uri, ko je običajno daroval mašo zadušnico za škofa Kvasa stolni prošt Jožef Lap, namesto njega maševal kanonik Vinko Vegelj. »Mogoče je pa prošt Lap zbolel?« sem si dejal. Še bolj sem se začudil, ko mašnik ni v govoru med mašo niti z besedo omenil škofa Kvasa, se ga ni spomnil pri prošnjah. 

»Danes ne bo maše za škofa Kvasa,« mi je dejal cerkovnik, ko je po maši prišel k meni. »Običajno povabijo škofovega nečaka Maksa Ipavca, župnika v Begunjah pri Cerknici, da somašuje,«  je dodal. »Danes bo Maks maševal v domači cerkvi ob 17. uri,« pripomnim. »To vem. Me je že povabil k tej maši,« dodam. »Pa tudi k ogledu Gasparijevih in župnijskih jaslic.« 

Praznično okrašena Ljubljana. FOTO: Jožef Pavlič

In nič več ne sprašujem. Prej se čudim, kako to, da so škofje po smrti tako hitro pozabljeni. Če so že duhovniki, še nekako razumem, a škofje …? Štajerci niso ob prvi obletnici njegove smrti pozabili na svojega škofa dr. Jožefa Smeja, so se ga močno spomnili. Tudi Družina.

Odlična pridiga kanonika Vinka Veglja 

Raje kot da bi to premleval, se poglobim v sijajno pridigo kanonika Veglja. Skliceval se je na Božjo besedo za ta dan, na Lukov evangelij, ga celo navajal. Več stavkov sem si zapisal v debelejši zvezek, ki ga vedno nosim s seboj. 

Da je bilo pravičnemu in bogaboječemu možu Simeonu razodeto »od Svetega Duha, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Maziljenca.« Jožef in Marija sta namreč, ko so se dopolnili dnevi očiščevanja, Jezusa prinesla v tempelj, kakor jima je velevala Mojzesova postava. Simeon je bil edini, »ki je v tem otroku zagledal obljubljenega Mesijo.« 

To je bilo mogoče, ker je »gledal z očmi srca. Bog govori človeku v njegovem srcu. Sveti Duh govori srcu, to pa umu.« Jožef in Marija sta se čudila Simeonovim besedam, da bo ta otrok »luč v razsvetljenje poganov in slavo Izraela«. 

Frančiškanska cerkev ob Tromostovju vabi, da vstopiš vanjo. FOTO: Jožef Pavlič

Tudi napovedi, da bo »postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, kateremu se bo nasprotovalo«, ter da bo Marijino »dušo presunil meč«. Vendar »Marija je močna žena v veri«, je poudaril kanonik Vegelj ob pomisli, kako bo sprejela napoved o svojem trpljenju. 

»Hodimo v luči, da ne zaidemo v stranske ulice teme in senc,« je nazadnje kanonik Vegelj pozval vse navzoče v stolnici.

Še k »bratom frančiškanom«

Te besede so močno odmevale v meni, me navdajale z radostjo, ko sem po maši stopal po komaj dobro se prebujajočih meglenih ulicah glavnega mesta. Megla se je kot potuhnjena mačka plazila po njih, iz Ljubljanice je zmaj bruhal svojo stihijo, je brizgalo iz njegovih nozdrvi. 

»Kam sedaj?« se vprašam. Kam drugam kot k frančiškanom pogledat jaslice in pomolit pred njimi, mogoče še k spovedi,  me povabi luč pred vhodom v Božjo hišo onstran Tromostovja. Ne pred osvetljeno smreko, kjer par tujcev snema »selfi«. Tudi ne pred spomenik Prešernu, ki se napol viden dviguje iz megle. 

Jaslice v frančiškanski cerkvi v Ljubljani. FOTO: Jožef Pavlič

Pesnikova beseda mi tega dne ne bo dala prave moči in navdiha, gola muza nad njim bo le še povečala občutek hladu. Edino Božja hiša mi bo ohranila in dodala, kar sem dobil že pri maši v prvi Božji hiši ljubljanske nadškofije. Zato k duhovnim sinovom sv. Frančiška Asiškega. Eden izmed njih se mi je prijazno nasmehnil, ko me je videl s fotoaparatom pri jaslicah. 

Mlad par spusti kovanec v kovinsko pušico. Priporočim se Sveti družini. Ob odhajanju iz cerkve me na ženski strani preseneti upodobitev Pieta v kamnu. Nisem je pričakoval tukaj, a sem se ob njej takoj spomnil na napoved v Božji besedi tega dne: da bo Marijino »dušo presunil meč«. 

Nedoumljivo po rojstvu težko pričakovanega in napovedovanega  Sina, a vse jasneje, če pogledaš, kam vodijo poti v Ljubljani. Ena izmed njih v sosednjo veleblagovnico, v katero vabijo močno znižane cene. Tega pred vrati k frančiškanom ni in ne more biti, kajti pri Bogu ima vse zelo visoko ceno, ni popustov. 

Je le poziv: Hodimo v Luči!, ki ga je kot finale izrekel kanonik Vegelj. V luči iz betlehemske votline, ki kraljuje sredi frančiškanskih jaslic. V luči vseh jaslic po slovenskih cerkvah in domovih. 

Novo leto začnimo z Bogom, ga njemu prepustimo

Tudi ob jaslicah v naši komendski župnijski cerkvi, h katerim pri maši rad pogledujem, ker jih imam pred očmi, obenem pa z zvezdami okrašeno tančico, pripeto na svod cerkve, ki kaže navzgor. 

Tudi župnik Zdravko z jasnim opozorilom in povabilom na začetku maše: Ob novem letu delamo ljudje razne načrte, a za kristjana je najpomembneje, da prihodnje leto prepusti Bogu. Ne v brezdelju, marveč izboljšanju tega, kar je pozneje omenil v statistiki Cerkve na Slovenskem in naše župnije za leto 2021. Tudi žalostne stvari. 

Najprej to, da se znatno zmanjšuje število bogoslovcev v Bogoslovnem semenišču v Ljubljani, v dveh letnikih ni nobenega bogoslovca, torej dve leti ne bo novih maš. Dalje da sta bila dva duhovnika kaznovana zaradi nemoralnega življenja in prestopkov (laizirana), tretji pa je v naši kamniški dekaniji zapustil duhovniški poklic. 

Kip Pieta v frančiškanski cerkvi v Ljubljani. FOTO: Jožef Pavlič

Omenil je tudi drugo slabo v Katoliški cerkvi in odločno povedal, da je že čas, da se počisti Avgijev hlev; Cerkev očisti grešnega tako pri svojih posvečenih sinovih in hčerah kot tudi pri laikih. 

Spomnil je, kaj je povzročila epidemija v letu 2021: začasno prekinitev maš, spovedovanje, premik birme, prav tako misijona iz lanskega leta v letošnje. Še druge stvari v pastoralnem življenju Cerkve in naše župnije, njenem utripu.

Blagor tistemu, ki je ugledal pravo Luč 

Ni pa mogla tega, da del župljanov ne bi še naprej čutil s Cerkvijo, pomagal z denarnimi darovi pri obnovi župnišča, zlasti v duhovnem življenju. Tega, kar ne more zajeti statistika, je bilo vidno in je bilo mogoče občutiti na prvi dan v letu 2022. 

Veselje vernikov, ki so kljub silvestrovanju zgodaj vstali in šli k maši, ubrano prepevanje jutranjega cerkvenega pevskega zbora ter izročanje Jezusu in Mariji v njuni hiši. Zato so obiskovalci maše žarečih oči in odprtih src po maši drug drugemu pred cerkvijo izrekali najboljše želje za leto 2022. 

Ker se je v njih na božič »rodil« Jezus in bo živel vse dni v novem letu. Potem je vse drugače. Je kaj hitro pozabljeno silvestrovanje, kolikor ga je v omejenem obsegu v času povečujočega se omikrona in še neodpravljenega covida-19 sploh bilo. 

Prešernov trg dopoldne bolj ali manj sameva. FOTO: Jožef Pavlič

Ker to ni bistveno za človeka, je pa duhovna podstat. Brez te in cerkvene – izročitve Jezusu in Mariji – pa tako ni mogoče računati na srečo in zadovoljstvo v letu 2022. 

Šampanjec je stekel po grlu, silvestrska obleka je odložena, glavobol še ni pošel, a gorje človeku, če ni bilo in ne bo ničesar drugega. Blagor pa tistemu, ki je kot starček Simeon ugledal pravo luč (Luč).  

Dragocena knjiga za poldrugi evro 

Potrditev najdem tudi v knjigi Charlesa Peguya z naslovom Preddverje skrivnosti druge kreposti, ki jo za evro in pol kupim v preddverju Mohorjeve knjigarne. 

Še bolj se razveselim, ko doma še enkrat v Magnifikatu preberem Božjo besedo za ta dan, ob njej pa pri Duhovnih drobtinicah naletim na razmišljanje z naslovom Blagor Simeonu! Istega francoskega pesnika in spreobrnjenca. In vnovič ugotovim, da naključij ni. 

Je le Božje povabilo in naša pripravljenost, ali bomo odgovorili  nanj. Sam še odločneje kot doslej na prvi dan v letu 2022. In iz vsega srca na praznik Marije, svete Božje Matere, zapojem njej na čast in v potrditev: Pred Teboj, o Mati, tvoj otrok klečim in te prosim zaupljivo …