II.

Ko sva se zadnjič pred vrati bolniške sobice pogovorila o pomenu bolezni in trpljenja, stopiva sedaj prav k bolniški postelji in poglejva smrti naravnost v obraz! Videla bova, da smrt vendarle ni tako strašna, kot si jo navadno predstavljamo, ko govorimo o grozoti smrtnega boja. Stal sem že neštetokrat ob bolniški postelji pri umirajočem in moram reči, da na splošno nisem opazil onih znakov grozote smrti na obrazu umirajočega, pač pa sem bil v več kot nekaterih primerih priča, kako je ta in oni bolnik umiral z neko spokojno vdanostjo in s čudovitim blaženim mirom na obrazu. Narava sama olajša nam zemljanom poslednje slovo s te zemlje, pa tudi on. ki je poslal smrt kot kazen na zemljo, obsiplje v tej uri človeka s posebno dobroto, da ne občuti v vsej strahoti prekletstva besedi: Prah si in v prah se povrneš!  »Saj bi rada umrla, samo ko ne bi bilo tega strašnega smrtnega boja,« tako je zdihovala mlada dijakinja, ki ji je bela žena že začrtala na čelu svoje posebno znamenje. Niso redki, ki tako mislijo in govore. V tolažbo vsem tem bodi povedano, da tega smrtnega boja v pravem pomenu besede sploh ni, ali da vsaj za umirajočega ne obstoja, ker se izvrši večinoma že v popolni nezavesti. Res da so bolečine pri nekaterih boleznih ali poškodbah, kakor na primer pri opeklinah, silne in pretresljive, a to samo dotlej, dokler se telo bori za svoj obstanek. Če so pa bolečine le prosil ne, da jih človek ne more več prenašati, tedaj nam narava sama napravi uslugo in olajša trpljenje: človek ob rešilnem trpljenju izgubi zavest, da ne čuti in ne doživlja zavestno onega strašnega boja med življenjem in smrtjo.

Ko je pa ta dvoboj končan in telo v boju z višjo silo podleže, tedaj se telo mirno vda v svojo  usodo ter čaka le še odrešenja. Bolnik se umiri, telesne bolečine naglo popuste in bolnik začuti neko prijetno olajšanje. Ne sme nas motiti mrtvaški pot, ki se pojavi v tem Stadiju na čelu umirajočega in neko svojsko hropenje pri bolniku. To sta zgolj naravna fizična pojava, ki nista združena z nikako bolečino. Telo bolnikovo se ohlaja, koža se krči in znojne kapljice povsem avtomatično priteko in oblijejo umirajočega. Podobno je s hropenjem: bolnik zaradi oslabelosti ne more več požirati sline in tako nastane ono značilno hropenje, ki pa ni izraz bolečin.

Izkustvo ob bolniški postelji nas uči še več. Ne le, da bolečine pred smrtjo ponehajo, bolnik začuti tedaj neredko celo neko posebno ugodje: začuti se zdravega, hoče vstati, prosi za obleko, da bo šel domov itd. Nevešči opazovalec morda res misli na kakšno zboljšanje bolezni, a kdor je bil že večkrat pri umirajočem, ta takoj ve, da so ure bolniku štete in da bela žena ni več daleč. Tako vemo npr. o  Napoleonu, da je v agoniji govoril: »Zdaj se pa dobro počutim, zdaj bi jezdil lahko še petnajst milj daleč,« a je kmalu nato prisel v delirij, to turobno uverturo smrti in izdihnil. Tudi duševno bolni se neredko tik pred smrtjo zopet zavedo, vsaj za nekaj trenutkov jih obsije luč zavesti ob odhodu iz časnosti v večnost. Za vernega človeka je to pač velika milost bi dobrota božja, da more še v poslednjih trenutkih urediti svoje račune za čas .n večnost.