O marsičem bi se rad pogovoril s Teboj, bodisi da si na bolniški postelji, bodisi da stojiš kot tolažilni angel ob njej, ali pa še poln zdravja in niti ne veš, kaj je bolezen. Saj, če ne prej, ob smrti bo bolniška postelja tudi Tebi postlana. Nimam namena, da bi te strašil z  grozoto smrti, rad bi le prav po domače pokramljal s Teboj v nekaterih pojavih, ki jih opažamo ob bolniški postelji, kaj in kako bolnik čuti in misli in končno še, kako mu skušajmo olajšati poslednje ure njegovega življenja. Ura smrti je pač najsvetlejša ura življenja, zato moramo storiti vse, da to uro tako kot svojemu bližnjemu telesno in duhovno čimbolj olajšamo.

Danes stopiva le do praga bolniške sobice! Kaj je bolniška sobica? Morda boš rekel, da je to predsoba mrliške veže, kraj same groze in trpljenja, tako da te že sama misel nanjo kaj neprijetno dirne. Ne bom rekel, da bolniška soba ni tudi kraj trpljenja, a je več! Ona je tudi kakor svetišče, je kakor božji hram, kjer se  opravlja...