Procesija ima v našem bogoslužju izreden pomen, saj vernike spominja na naše romanje proti nebesom, kot pravi Katekizem Katoliške Cerkve. Drugače je, če med sv. mašo samo sedimo oz. stojimo v klopi ali pa če se od češčenja Jezusa v cerkvi preselimo k češčenju Najsvetejšega na ulice. V procesiji je tako poudarjena misijonarska narava evharistije, ko ne le zremo Boga v hostiji, ampak hodimo z njim po cestah današnjega sveta in smo podobni njegovim učencem pred dva tisoč leti. S tem se lahko krepi naša vera in vera vseh, s katerimi se v procesiji srečamo. Krščanstvo namreč ni vera kavča, na katerem bi udobno počivali, ampak vera konkretnih dejanj ljubezni do vseh: da bi bil naš vsakdan prežet z Božjo navzočnostjo.

Naši predniki so Najsvetejše častili v procesiji, ker so ga hoteli ponesti med vse ljudi in v naravo, pri tem pa so prosili za lepo vreme, dobro letino, za mir v srcih ter za pristno krščansko življenje.

Naj bodo tudi naša srca polna takih prošenj in zdihl...