Skoraj eno leto je že, odkar ste se upokojili kot kapelnik graške stolnice. Kakšni občutki vas navdajajo ob tem in kaj se je od odhoda iz stolnice dogajalo v vašem življenju?

Zame je bilo zelo pomembno, da sem imel zadnje leto ves čas v mislih, da je tokrat zadnjič, tako da sem vsak dogodek, začenši z novim letom, prek pepelnice, velike noči, Marijinega vnebovzetja, vseh svetih in nazadnje silvestrovega, pripravil še bolje kot sicer. Kljub množici dogodkov in veliko dela sem imel vedno v mislih: Kako lepo! Zdaj uživam svoje zadnje novoletno, velikonočno in vsa druga bogoslužja. Tako sem doživel celo vrsto lepih slovesov od vseh teh dogodkov in le redkokdaj sem občutil žalost. 

Tako sem doživel celo vrsto lepih slovesov od vseh teh dogodkov in le redkokdaj sem občutil žalost.

V letošnjem letu sem praznike preživel na različnih krajih, med drugim seveda tudi v graški stolnici, kjer sem se za veliko noč srečal z Melisso, s katero se zelo dobro razumeva, in s pevci, s katerimi se poznamo prek 30 let in so deloma več kot le prijatelji. Včasih še vedno gostujem v stolnici, drugače pa sem cerkvenoglasbeno dejaven v Kumbergu, kjer živim in občasno igram pri bogoslužjih. 

Kot gost sem letos sodeloval na dveh delovnih tednih za cerkvene glasbenike, ki sta ju organizirali škofiji Innsbruck in Gradec, z zborom v Gleisdorfu pa sem prvič izvedel rekviem poznobaročnega mojstra Johanna Georga Zechnerja, avtorja verjetno sploh prve maše za zbor in solistične orgle (Orgelsolomesse). Zelo lepa glasba, čisto v slogu Johanna Josepha Fuxa. 

Konec decembra bom na povabilo nekdanjega študenta Herberta Bolterauerja izvedel koncert v okviru glasbenih večerov v graški cerkvi Marije Pomočnice (Mariahilf) z glasbo Johanna Sebastiana Bacha, Johanna Kuhnaua, Christopha Graupnerja, ki se je skupaj z Bachom potegoval za mesto pri Sv. Tomažu v Leipzigu, a službo nato odklonil, in z a cappella deli skladateljev 20. in 21. stoletja. To so nekako stvari, s katerimi se trenutno ukvarjam, tako da mi ob oddihu in študijskih potovanjih dela res ne manjka.

Kako je prišlo do odločitve, da se poslovite od mesta v graški stolnici?

Pred tremi leti sem dosegel zakonsko predpisano upokojitveno starost, ker pa se je že pred tem napovedovala celovita obnova stolnice, vključno z orglami, sem škofa prosil, da bi še želel doživeti stolnico po obnovi. Škof mi je odobril triletno podaljšanje zaposlitve, pri čemer sem imel v tem času le še 60-odstotno pogodbo – kljub 110-odstotnemu delu! Ker sem ob pokojnini še naprej prejemal plačo, sem moral velik del zaslužka prepustiti državi, a kljub temu sem ta čas zelo užival; bilo je veliko dela, a bilo je lepo. 

In tudi na Univerzi za glasbo, kjer sem vzporedno poučeval zborovodstvo na Inštitutu za orgle in cerkveno glasbo, so me prosili, naj ostanem tako dolgo, kolikor bom še v stolnici. Ker sem z delom v stolnici prenehal s koncem leta 2022, sem bil na inštitutu do konca poletnega semestra, torej do septembra tega leta. Po dopolnjenem 65. letu starosti sem na univerzi smel poučevati le še pet ur, tako da je mesto in nove študente na inštitutu prevzel moj cenjeni kolega Franz Jochum, sam pa sem obdržal le še svoje »stare« študente.

Novo leto je bilo zame pravzaprav najtežje, saj je bilo tedaj zares konec.

V okviru priprav na predajo mesta je bila moja naslednica Melissa Dermastia predhodno nekajkrat v Gradcu, da je lahko vadila z zborom za 1. januar, ko je nastopila službo. Šlo je za zelo gladko, na neki način »prepleteno« predajo, pri čemer je Melissa na silvestrovo pela z zborom, na novo leto pa je sama prevzela dirigentske vajeti v svoje roke. Novo leto je bilo zame pravzaprav najtežje, saj je bilo tedaj zares konec – nič več Kronanjske maše za novo leto, ničesar drugega več. Melissa me je sicer povabila, da bi se jim pridružil, a sem si mislil, da naj ima svoj prostor, naj v miru uživa svoj prvi dan in da mora biti na koru le ena »glavna« oseba.

S pogledom na skoraj 40 let v graški stolnici: katera glasbena doživetja in dogodki so se vam najbolj vtisnili v spomin? Kako se je po vašem mnenju v tem času spremenila cerkvena glasba v stolnici?

V celoti gledano moram reči, da so mi – deloma tudi zaradi intenzivnega dela s študenti, bodočimi duhovniki, ki so sodelovali pri koralni sholi – posebej v spominu ostala bogoslužja velikega tedna: zaradi »gostote« dogajanja od cvetne nedelje, prek krizmene maše, velikega četrtka in petka, pa vse do velike noči, z različnimi pevskimi zasedbami pri posameznih, zelo raznolikih bogoslužjih. To je gotovo eden najlepših spominov s področja liturgičnega dogajanja, drugače pa seveda veliki koncerti z izvedbo pomembnih del iz zakladnice cerkvene glasbe, kot so npr. Monteverdijeve Marijine večernice, Golgota Franka Martina, pa Radulescujev Pasijon in druga dela, katerih nastanek sem spodbudil oz. jih naročil. Med mejniki na koncertnem področju bi omenil še Schmidtovo Knjigo s sedmimi pečati in seveda ciklus Bach XXI, v okviru katerega smo v teku dvajsetih let izvedli vse Bachove kantate in druga vokalno-inštrumentalna dela.

Najbolj opazna sprememba je seveda, da v cerkev prihaja manj ljudi, posledično pa je tudi manj pevcev, ki jim je blizu krščanska duhovnost.

Najbolj opazna sprememba je seveda, da v cerkev prihaja manj ljudi, posledično pa je tudi manj pevcev, ki jim je blizu krščanska duhovnost. Kar še opažam in zaradi česar sem nekoliko razočaran, je to, da je med mlajšimi duhovniki opazno manj interesa za cerkveno glasbo in da v svojih župnijah niso vedno posebej naklonjeni ne razvoju cerkvene glasbe ne tamkajšnjim glasbenikom. 

Kot nekdo, ki je sodeloval pri izobraževanju in vzgoji bodočih duhovnikov, sem mislil, da so razumeli, da je cerkveno glasbo mogoče ustvarjati z vero in navdušenjem in da je negativna podoba o »samopromotorskem« cerkvenem glasbeniku preživeta, a to očitno ni tako. Vseeno večina duhovnikov zelo dobro sodeluje s svojimi zbori, ki jih animirajo in motivirajo ter jim omogočajo nabavo notnega materiala. Je pa mogoče opaziti, da to, kar se nam v cerkveni glasbi zdi pomembno in vredno, za nekatere mlajše duhovnike nima enakega pomena.

Kot omenjeno, je v stolni župniji čedalje manj zainteresiranih sodelavcev, tudi otrok, ki bi bili npr. pripravljeni sodelovati kot koledniki. Je pa to seveda v precejšnji meri odvisno od duhovnika. Nekdanji stolni župnik Gottfried Laffer se je recimo zelo trudil za otroke in se jim posvečal, pod njegovim naslednikom pa pastorala otrok preprosto ni več imela enake veljave.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Cerkveni glasbenik (5/6-2023).