Prygl (med 1470 in 1479–med 1535 in 1537), širše znan po humanističnem priimku Tyfernus – iz nemškega poimenovanja za Laško, Tüffer –, je slavilne vrstice namenil dvema škofoma. Prvi, Krištof Ravbar (Rauber), je v letih od 1488 oziroma 1494 do 1536 vodil ljubljansko škofijo, drugi, Peter Bonomo, pa v letih od 1502 do 1546 škofijo v Trstu, oba več kot štirideset let. S »poetičnim sklepom« je torej Prygl počastil cerkvena dostojanstvenika, ki sta bila tesno povezana s slovenskim ozemljem. Če odmislimo retorično pretiravanje, pa lahko preučevalec slovenske zgodovine citirano vrstico uporabi tudi za Prygla.

Pryglova življenjska pot do začetka 16. stoletja

Avguštin Prygl (Prugel) se je najverjetneje rodil v sedemdesetih letih 15. stoletja bodisi v Laškem bodisi v kakšnem manjšem kraju v okolici. Z imenom in priimkom »Aug(ustin)us Prugel« ter oznako krajevnega izvora »de Tiber« nanj prvič naletimo v matrikah dunajske univerze, in sicer ob vpisu v letnem semestru 1496. Z Dunaja je menda le malo zatem odšel v Italijo, kjer je skupaj s škofom Krištofom Ravbarjem študiral na univerzi v Padovi. 

Kot lahko preberemo v omenjenih Orationes duae luculentissimae, je ljubljanski škof na padovski univerzi študiral cerkveno in civilno pravo deset let in na koncu doktoriral. Medtem ko Prygl, kot vse kaže, študija formalno ni končal, je bil Ravbar promoviran v doktorja cerkvenega prava 8. julija 1501. Sledilo je desetletje, ko je Prygl za škofa, ki je bil pogosto na poti, opravljal službo osebnega in uradnega tajnika. Po njegovih lastnih besedah naj bi Ravbarja spremljal »na vseh romanjih in potovanjih po kopnem in na morju, v miru in v vojni«. Zelo verjetno je bil z njim leta 1504 v Rimu, kjer se je škof mudil na diplomatski misiji pri papežu Juliju II.

Sledilo je desetletje, ko je Prygl za škofa opravljal službo osebnega in uradnega tajnika.

Glede na to, da je dal Prygl tri leta pozneje v Neaplju tiskati novo, razširjeno izdajo spisa Libellus de mirabilibus civitatis Puteolorum et locorum vicinorum, lahko sklepamo, da je Ravbarja spremljal tudi k Ferdinandu Katoliškemu, vladarju Aragona in Sicilije ter od leta 1504 Neapeljskega kraljestva. Še več, iz njegovega predgovora k tej knjigi izvemo, da si je v Puteolah (danes Pozzuoli) in drugje v Kampaniji ogledoval antične in druge znamenitosti. 

Zgolj v nekaj mesecih je vzpostavil prijateljske odnose z učenjakom Giovannijem Giocondom in drugimi humanisti iz neapeljske Akademije literatov – ene pomembnejših akademij takratne Italije, ki ji je do smrti leta 1503 načeloval pesnik Giovanni Gioviano Pontano. V njegovi palači v Neaplju si je Prygl lahko ogledal epigrafske napise iz antike in mlajših obdobij, pa tudi po vzoru poganskih nagrobnih stavb sezidano štirioglato cerkvico, ki jo je kot svojo grobno kapelo dal postaviti Pontano.

Zgolj v nekaj mesecih je vzpostavil prijateljske odnose z učenjakom Giovannijem Giocondom in drugimi humanisti iz neapeljske Akademije literatov.

Pryglovo raznovrstno delovanje do srede dvajsetih let 16. stoletja

Izkušnje nekajmesečnega bivanja v Kampanji so zaznamovale Pryglovo nadaljnje življenje. Ob duhovniški karieri, ki jo je večji del uresničil v ljubljanski škofiji ali v povezavi z njenimi interesi, se je Prygl posvetil zbiranju napisov na spomenikih, zlasti tistih iz rimske dobe. Njegova v dveh prepisih iz 16. stoletja ohranjena zbirka – prepisa hrani Avstrijska nacionalna knjižnica na Dunaju – obsega večinoma napise z območij, kjer je Prygl deloval po vrnitvi iz Italije. 

Ko je konec avgusta 1511 namesto škofa Ravbarja prevzel župnijo Kranj, je že zasedal položaj župnika in arhidiakona v štajerskem delu ljubljanske škofije, na Pilštanju na Kozjanskem. Poleg tega je bil Ravbarjev kancler. Na Kranjskem, kjer je imel pozneje vsaj krajši čas tudi župnijo Moravče, je napise zbral na primer v Kranju, Ljubljani, na Vrhniki, v Bistri, Radovljici, Kamniku in Krškem. Tisti, ki jih je evidentiral na Štajerskem, so iz Celja, Maribora in s Ptuja, kar zadeva avstrijsko Štajersko, pa denimo iz Lipnice (Leibnitz), Brucka ob Muri in Admonta, kjer je bil škof Ravbar komendatarni opat. Nekaj drugih napisov iz Pryglove zbirke izhaja s Koroškega, iz Istre in Dalmacije ter Porenja. Prygl jih je pretežno videl osebno; da je lahko prepisal napis v Reinu, na sedežu stare štajerske cisterce, se je moral na primer povzpeti po lestvi, ki je imela 28 klinov. Po drugi strani je del v Italiji pridobljenih napisov prejel od posrednikov, med katerimi izstopa že omenjeni fra Giocondo, humanist, epigrafik in arhitekt.

Nekaj drugih napisov iz Pryglove zbirke izhaja s Koroškega, iz Istre in Dalmacije ter Porenja. Prygl jih je pretežno videl osebno.

Kot arhitekt oziroma vodja gradbenih del se je najprej pri škofu Ravbarju in nato pri dunajskem škofu Juriju Slatkonji angažiral tudi Prygl. Po velikem potresu (1511) je na novo pozidal škofijski dvorec v Ljubljani, prav tako po njegovih načrtih je bila prezidana rezidenca ljubljanskih škofov v Gornjem Gradu. V zvezi z Gornjim Gradom naj opozorimo na kamnit relief iz 2. ali 3. stoletja po Kr., na katerem je najverjetneje upodobljeno srečanje Minosa in Skile. Relief, ki je na ogled v lapidariju zvonika današnje župnijske cerkve sv. Mohorja in Fortunata, je najbrž pripadal grobni edikuli, podobni tistim v Šempetru v Savinjski dolini. V Gornji Grad naj bi ga dal pripeljati škof Ravbar, pri čemer ga je k temu morda spodbudil prav Prygl. 

Med letoma 1513 in 1519 je sledila Pryglova pozidava škofijskega dvorca za škofa Slatkonjo. Jurij Slatkonja je bil po rodu Ljubljančan, ki se je v zgodovino dunajske škofije zapisal kot njen prvi rezidencialni škof, v glasbeno zgodovino pa kot vodja dvorne kapele Maksimilijana I., predhodnice Zbora dunajskih dečkov. Prygl je bil v navedenem obdobju Slatkonjev kancler, pozneje, v dvajsetih letih 16. stoletja, pa je imel na Dunaju še župnijo sv. Petra.

Članek si lahko v celoti preberete v 39. številki revije SLO.