Anja Grilc na Študijsko-raziskovalnem centru za družino vodi program za žrtve nasilja in v prostem času tudi skupino za mlade mamice. FOTO: osebni arhiv



Starši so ob pričakovanju novega dojenčka srečni, stari starši se veselijo. Kako pa obdobje nosečnosti preživljajo starejši otroci in kako se odzivajo na njihova čustva starši? Morda se kdaj zdi, da njihova čustva ne sodijo v okvir čarobnega pričakovanja. O tem z Anjo Grilc, socialno delavko z opravljenim izpopolnjevanjem iz zakonske in družinske terapije. Zaposlena je na Študijsko-raziskovalnem centru za družino, kjer vodi program za žrtve nasilja. Je mama dveh otrok, njeni področji zanimanja sta tudi starševstvo in vzgoja, zato v prostem času vodi skupino za mlade mamice.

Je res, da otroci prihod novega otroka doživljajo tako kot žena, ki bi ji mož domov pripeljal še eno ženo? Tu so v igri težka občutja, kajne?

To primerjavo rada uporabljam tudi sama, da se poudari in normalizira vse težke občutke, ki jih doživljajo starejši otroci. Prihod bratca in sestrice je resda lep in nekaj dragocenega, a sorojencem lahko prinese veliko stiske: ljubosumje, strah ... Vsa ta čustva so normalna. Začnejo se pojavljati že med nosečnostjo, saj ima mamica omejitve, npr. ne more več toliko dvigovati, je bolj utrujena; če gre za rizično nosečnost, pa so še toliko bolj prisotna. Takrat vajeti malo bolj prevzamejo očetje, da mamica lahko počiva.

V kateri starosti imajo otroci največ težav s sprejemanjem?

Starost je težko odločiti, se pa oblika izražanja stiske razlikuje glede na starost. Enoletniki oz. enoinpolletniki imajo več stisk, saj ne morejo razumeti, zakaj jim mamica ni več toliko na razpolago. Tudi odhod v porodnišnico je zanje zelo težak; ne razumejo namreč, da bo prišla nazaj, in se na nek način čutijo zapuščene. Stisko izrazijo tako, da so zahtevni in več sitnarijo, začnejo slabše spati, spet preklopijo na pleničko oz. dudo, zbolevajo. Večji otroci pa stisko kažejo z jezo, neubogljivostjo, sitnarjenjem, odgovarjanjem. Naloga staršev je, da prepoznajo stisko, kljub temu da je zanje neprijetna, saj ob njej lahko začutijo strah, krivdo, češ, kaj so naredili, da so tako slabi starši.


Prihod bratca in sestrice je resda lep in nekaj dragocenega, a sorojencem lahko prinese veliko stiske: ljubosumje, strah ... FOTO: Tatjana Splichal


Kako lahko otroka pripravimo na prihod novorojenčka že v času nosečnosti?

Priprava sicer pomaga, ne moremo pa preprečiti težkih občutkov, zato vsaj zdržimo z njimi. Primerne strategije so naslednje: skupaj z njim pripravljajmo sobico za dojenčka, skupaj pojdimo na zdravstveni pregled in si oglejmo ultrazvok, skupaj izberimo darilo, si oglejmo fotografije, ko je bil starejši otrok še dojenček, mu razložimo potek odhoda v porodnišnico, to, da bo mama nekaj časa tam ter da bo prišla nazaj.

Kako ravnamo, ko se dojenček že rodi?

Starši naj poskusijo uravnavati strah, morajo pa seveda zaščititi dojenčka, da mu starejši otrok ne bi kaj naredil. Naj jim starejši pomagajo pri pestovanju in previjanju. Starejši velikokrat potrebujejo pozornost, ko mama doji; pomembno je, da jih vključimo in ne odganjamo stran. Staršev naj ne bo strah povezovanja z obema otrokoma. Nekateri do prvega otroka čutijo tako veliko krivdo, da mlajšega odrinejo na stran. Starejšemu otroku zagotovimo čas »ena na ena«. Očka naj dojenčka pelje na sprehod, mamica pa se tiste pol ure lahko igra s starejšim otrokom. Starša naj ohranjata tudi rutino, npr. uspavanje. V gospodinjska opravila naj se vključujejo tudi stari starši ali kdo drug.
_ _ _

*Celoten pogovor je bil objavljen v Naši družini (1/2021), ki jo lahko prelistate TUKAJ.*

*Naša družina na facebooku TUKAJ.*