V novi epizodi Reflektorja smo se odločili osvetliti področje motenj hranjenja, o katerem se dandanes vse premalo govori. Gostja Polona Rodič, 23-letna študentka slovenistike, je z nami delila svojo izkušnjo z anoreksijo, ki je trajala več kot šest let.

Polona sama ni vedela, da ima anoreksijo, dokler se ni stanje tako poslabšalo, da je bilo ogroženo njeno življenje. Začetki njene bolezni vodijo v konec osnovne šole, ko je iz dekleta postajala ženska. V oddaji je izpostavila veliko vlogo družinskega, družbenega in spletnega odnosa do ženskega telesa, ki je prek takih ali drugačnih vsebin močno popačen in izvenproporcionalen.

Ni prav, da rečemo »anoreksik« ali »anoreksična oseba«, pač pa je pravilen izraz »oseba z anoreksijo«. Anoreksija je bolezen in ni oseba kot taka. Z razlogom se jo v mednarodni skupnosti personificira in imenuje »Ana«.

Izid pesniške zbirke Sestradana

Polona v svoji leta 2020 izdani pesniški zbirki »Sestradana« piše o Ani kot o prijateljici in hkrati nekom, ki ji (Poloni) želi škodovati. Oseba ni anoreksija; oseba sama zgolj ima anoreksijo. Oseba z anoreksijo s sabo nosi bremena preteklosti in nerazčiščene zadeve, ki kulminirajo v samodestruktivnih vzorcih obnašanja. Prav negativen odnos do (lastnega) telesa, ki ga je oseba z anoreksijo dobila iz okolja, družine, od prijateljev ali spleta in ga ponotranjila, je ključno »Anino« gonilo.

Pogovor s Polono je vodil David Tomažin. FOTO: Arhiv oddaje Reflektor

Ujetost v krivdo in sram je treba premagati

Današnja mladina je že tako z vseh strani bombardirana s predstavami lepote. Mladi težko krivimo starejše generacije, da nas niso naučile ljubiti samih sebe, saj verjetno že starejši sami tega niso prejeli od svojih staršev ali okolja. Ujetost v krivdo, sram in slabo vest glede (lastnega) telesa je nujno potrebno prekiniti. Polona nam je pri tem svetel zgled.

Kakšen je bil Polonin proces ozdravljenja?

»Pri meni ni bilo točke, ko bi rekla: 'Zdaj se bom pozdravila.' Pri meni je šlo za pot,« pravi Polona. »Rekla bi, da sem bila zdrava takrat, ko sem se nehala boriti s to boleznijo in sem jo sprejela kot pretekli del sebe ter z njo nadaljevala pot.«

Težko je govoriti o anoreksiji z neko objektivno noto. Vsaka oseba z anoreksijo svojo bolezen drugače doživlja, vsaka bolezen ima svoj vznik, vsaka družina ima svojo dinamiko ... Lahko si le stojimo ob strani, ljubimo kot nismo še nikoli ljubili in smo za osebo tam, kjer nas potrebuje.

Poloni je veliko pomagalo »sprejemanje tega tukaj in zdaj. Jaz – v tem trenutku – kaj lahko naredim iz tega, kar sem.« »Ko sem stradala in nisem nič jedla, je bil največji pogum samo nekaj pojesti,« pravi.

»Globina žalosti, ki jo lahko občutimo, je enaka globini ljubezni in veselja.« FOTO: Arhiv oddaje Reflektor

Slovenci imamo navado, da se počutimo krive, se sramujemo sebe, še posebej naših teles. Težko je reči, iz kje izvira ta tako negativen odnos do vsega telesnega, a kjerkoli si že, bodi ta izvor, s tem negativizmom je treba prekiniti. Na to na koncu spomni Polona z globokim in veselim uvidom: »Globina žalosti, ki jo lahko občutimo, je enaka globini ljubezni in veselja.« Tega ne smemo nikoli pozabiti.