Prispevek v celoti je objavljen v reviji Najst.

Kot otrok si imela tudi obdobje, ko se je zdelo, da boš končala odbojkarsko pot. Kaj te je prepričalo, da si nadaljevala?

Preprosto nisem več imela želje nadaljevati. Potem pa sem bila povabljena, da začnem trenirati v Ljubljani, in to mi je dalo motivacijo za nadaljnjo pot.

Si Škofjeločanka, ampak za škofjeloški klub nisi veliko igrala. Kako to?

Doma sem igrala pet let. V četrtem razredu sem šla prvič na trening, nato pa začela trenirati in tam igrala do konca osmega razreda. V devetem razredu sem šla v Ljubljano, v Krim.

Največ časa si preigrala prav v Krimu, tam si tudi zgodaj dobila prve izkušnje v članski konkurenci. Zakaj Krim?

Dobila sem klic in povabilo, da zaigram za barve kluba. Seveda sem bila vesela, saj je bil to pri mladih letih dokaz, da mi lahko kaj uspe, če bom trenirala z boljšimi, starejšimi, in tako lahko napredovala.

Dobila sem klic in povabilo, da zaigram za barve kluba. Seveda sem bila vesela!

Zdaj si korektorica. Je bilo tako tudi v mlajših selekcijah?

Vedno sem bila korektorica. Ker sem levičarka, je to neke vrste prednost, ki jo imam, da sem od vseh igralnih položajev na tem lahko najboljša.

Po eni strani ste korektorji najbolj izpostavljeni, ker dosegate največ točk, po drugi strani pa je to zahteven igralni položaj, ker dobivaš težke žoge. Si rada korektorica?

Ja, res je, da sem na ta položaj navajena in mi je verjetno zato dodatno pri srcu, pa tudi drugače. Zdi se mi, da je to poseben položaj, saj mora trener res verjeti vate, da boš kljub težki žogi ali podaji uspel rešiti situacijo.

Pred lansko sezono si naredila velik korak v karieri: podpisala si pogodbo z novogoriškim GEN-I Volleyjem in z njim postala državna podprvakinja, hkrati pa si se uveljavila tudi kot ena najboljših korektoric v ligi. Je bila to sanjska sezona?

Ne, ni bila sanjska sezona, s tem sem šele začela svojo pot malo bolj resno. Res je, da smo postale državne podprvakinje, a za to je bilo potrebnega veliko dela. V tem letu sem napredovala, vseeno pa potrebujem še ogromno treningov, truda in dela. Zame je bilo vse novo, zamenjala sem okolje, šolo in klub in na začetku je bilo kar težko. Zdi se mi, da sem v tem letu dobila tako športno kot življenjsko znanje, da sem sedaj bolj samostojna in odrasla. To je za igranje v prvi članski ligi kar potrebno.

Polona Frelih s klubsko kolegico Ano Žigon FOTO: GEN-I Volley 

Bila si tudi četrta najučinkovitejša igralka lige. Si po sezoni dobila ponudbe kakšnih drugih klubov ali celo iz tujine?

Nisem. Zavedam se svojih pomanjkljivosti in neizkušenosti, ki jih bom poskušala čim hitreje izboljšati.

Z menjavo okolja (Ljubljane z Novo Gorico) si morala zamenjati tudi srednjo šolo. Si imela s tem kaj težav?

Prve tri letnike sem obiskovala na Gimnaziji Škofja Loka in se tako vsakodnevno vozila v Ljubljano na treninge. Z zamenjavo kluba sem bila primorana zamenjati tudi šolo, tako sem se v četrtem letniku prepisala na Gimnazijo Nova Gorica. Na začetku je bilo težko, ker je bilo vse novo. Odkar sem se privadila, pa mi je tukaj super. Ozračje, ljudje, lokacija, super se počutim tukaj.

Kako sicer usklajuješ športne in šolske obveznosti, čemu daješ prednost?

Potrebni sta organiziranost in motivacija. Odločila sem se, da vse uspešno zaključim, in si zastavila cilje, kako bom to izpeljala. Zjutraj šola, popoldan trening in po treningu učenje. Letos je bilo res naporno vse usklajevati, a mi je uspelo. Če imaš željo, se vse da. Datume za spraševanja sem v šoli izbrala sama, teste pa sem vse pisala redno brez prestavljanja, saj vem, da bi bilo prestavljanje in zavlačevanje le potuha, ki bi me na koncu stala ogromno, vse bi se mi nabralo. Poskušala sem vse urejati sproti.

Zjutraj šola, popoldan trening in po treningu učenje.

Letos si bila maturantka. Kako je šlo na maturi in kateri študij si izbrala?

Zaključila sem četrti letnik in maturo. Maturo sem opravila nad pričakovanji in se vpisala na Ekonomsko fakulteto, tako da oktobra začnem študij.

Ti ostaja kaj prostega časa? Za kaj ga porabiš?

Med sezono ga je bolj malo, a se tudi najde. Porabim ga za druženje s prijatelji, sprehode ali pa obisk družine in sorodnikov.

Prispevek v celoti je objavljen v reviji Najst (5/2023). Spremljaj Najst tudi na Facebooku in Instagramu.