»Božič je vsakokrat, ko se nasmehneš bratu in mu podaš roko; vsakokrat, ko ostaneš tiho, da bi poslušal drugega … Božič je vsakokrat, ko Gospodu dovoliš, da po tebi ljubi druge ljudi!« (sv. Mati Terezija)

Na sveti večer so polnočnico obhajali tudi v Hospicu v Ljubljani. Zbrali so se vsi zaposleni na čelu z direktorico Tatjano Fink, ob njih pa še prostovoljci, prijatelji in seveda tisti, ki so v tej hiši našli dom, da se pripravljajo na rojstvo za nebesa. Škof Jamnik se je v pridigi vsem zahvalil za tako požrtvovalno delo oziroma poslanstvo, ki ga opravljajo v skrbi za umirajoče. Rojstvo Jezusa Kristusa, njegov objem, roka, ki jo podaja vsakemu človeku, je resnična moč in upanje, da si ob prizadevanju za izpolnjevanje Božje volje na tem svetu prizadevamo in se pripravljamo za novo rojstvo za nebesa.

Kdo je bil najbližje rojstvu Odrešenika?

»Božična noč ima v sebi nekaj otroškega in je del najglobljih spominov vsakega človeka. Čudovito je, da se najbolj navaden dogodek, ki razsvetljuje vsako človeško misel, ukorenini v obzorje otroštva zaradi svoje privlačnosti, svoje skrivnosti in dobrote,« je dejal. »Kdo je bil najbližji betlehemskemu rojstvu? Pastirji, brezdomci, ubogi, ljudje, ki jih je uradno judovstvo imelo za manj vredne in nepomembne. Bili so na obrobju družbe – in prav med njimi je zasijala zvezda, znanilka Gospodovega rojstva,« je spomnil.

Zvezda, znanilka Gospodovega prihoda, je zasijala prav med tistimi na obrobju.

Razmišljal je o trpkem poročilu evangelista Luka: »Marija porodi v zakotnem hlevu in položi otroka v živalske jasli.« Čeprav smo mi to resničnost olepšali s človeško domišljijo, je bil Kristus vse življenje brez doma; »okrog njega se je vedno širila tudi tema nasprotovanja, velikaši in vase zagledani pomembneži tistega časa so se Jezusa želeli znebiti – preveč jim je s svojo milino in dobroto spraševal vest«.

FOTO: Arhiv Antona Jamnika

Božič, čas radosti in trpljenja

Božič je torej obdan tudi z meglo nesporazumov, temo nesprejemanja in trpljenja, saj mora sveta družina bežati v Egipt, trpijo pa tudi nedolžni betlehemski otroci, je spomnil. »Prav je, da to spoznamo, ne zato, da bo naše božično voščilo zagrenjeno, marveč nasprotno: božič je znanilec radosti; trpljenje, ki ga zaznamuje, naj stori, da bi bili naši božični dnevi manj površni. V nas naj bi poglobili vero v Boga, ki se nam razodeva v popolni bližini – Boga z nami – v naši osami, v naših iskanjih, dvomih, notranjih bojih in radostnem miru ter svobodi, ki jo prinaša svetloba Novorojenega.« Iz te doživete vere naj bi znali zapustiti svoje tople domove in se napotiti na ceste ter tam iskati Jezusa v brezdomcih, ponižanih in preizkušanih, v domovih zapuščenih starcev, v iščočih ali obupanih, v brezposelnih, v tistih, ki trpijo hudo revščino, pa naj bo ta materialna, duševna, socialna ali duhovna.

Božič je znanilec radosti; trpljenje, ki ga zaznamuje, naj stori, da bi bili naši božični dnevi manj površni. (Anton Jamnik)

»Evangeljsko veselje napolnjuje srce in celotno življenje ljudi, ki se srečajo s Kristusom; ljudi, ki pustijo, da jih Kristus odreši greha, žalosti, notranje praznine, osamljenosti. Z Jezusom Kristusom se vedno rojeva in oživlja veselje,« je škof Jamnik sklenil z mislijo papeža Frančiška.