So ljudje, ki migrante in begunce instrumentalizirajo, jih spreminjajo v talce, in to je vsebina za novice, ki jih mediji objavljajo vsak dan. So ljudje, ki naglo gradijo prepreke in postavljajo ograje iz bodeče žice, da bi odvrnili »napad« nemočnih otrok, žena in mož, ki tavajo skozi ledeno mrzle gozdove med Belorusijo in Poljsko in potrebujejo vsega, in tudi o tem beremo v medijih. So tudi ljudje, ki se odpravijo na ulice, da bi izrekli svojo podporo politiki tistih, ki gradijo zidove, v imenu istovetnosti, ki trdi, da je krščanska, in tudi to se ne izogne medijskemu radarju.

So pa tudi ljudje, ki se tiho upirajo, brez protestov, brez odhoda na ulice, tako, da ostanejo doma, stran od kamer in fotoaparatov: ti ljudje prižigajo bakle človečnosti.

In ko ta novica doseže strani časnikov, kot se je zgodilo z italijanskima Avvenire in Repubblica, upanje znova oživi.

Na Poljskem živijo možje in žene, ki črpajo iz živega evangelija, predvsem iz prilike o usmiljenem Samarijanu.

Na Poljskem — v tistih nekaj hišah ob gozdovih na meji z Belorusijo, kjer se trenutno dogaja drama z migranti — živijo možje in žene, ki se niso vdali globalizaciji brezbrižnosti, ki se zavedajo, da njihove krščanske korenine ne pomenijo zgolj ideologije. Črpajo iz živega evangelija, predvsem iz prilike o usmiljenem Samarijanu.

To so ljudje, ki se še spominjajo nauka papeža Janeza Pavla II., o katerem je pred dnevi med splošno avdienco spregovoril papež Frančišek: »Danes svet in Poljska potrebujeta ljudi z velikimi srci.«

In čeprav se zavedajo tveganja, da jih prijavijo zaradi nudenja pomoči in spodbujanja nezakonitega priseljevanja, ti usmiljeni Samarijani ponoči na svojih domovih prižigajo zelene luči.

Zelene luči obiskovalcem sporočajo, da za osvetljenimi okni nanje čakata skleda tople juhe in odeja.

Te zelene luči obiskovalcem sporočajo, da tam, za osvetljenimi okni, nanje čakata skleda tople juhe in odeja, namenjena komur koli, ki bo tisto noč prišel mimo, ne glede na njegov potni list ali vizo.

Drugi na pragu svojih vrat puščajo sveže mleko, čevlje in velike plastenke z vodo, da lahko tihi prostovoljci, ki delajo tudi po tem, ko se je že davno zmračilo, te darove poberejo in jih odnesejo v gozdove, za vse ljudi, ki to tako nujno potrebujejo.

»Prizadevanja, da bi preprečili smrt teh ljudi,« pove Wiktor Jarocki, aktivist Katoliške zveze v mestu Krynki, »danes obravnavajo kot zločin. Toda mi se spominjamo nauka papeža Wojtyle in izvajamo zakonito civilno nepokorščino: zlahka se zgodi, da nekdo v gozdu pozabi hrano ali oblačila, in danes je takšna pomoč neprecenljiva.«