Prostovoljec je presunljiva biografija in odlično napisana knjiga izpod peresa priznanega angleškega novinarja Jacka Fairweatherja o Auschwitzu, kraju največje krutosti človeka nad človekom, in pozabljenem junaku ter njegovem neizmernem pogumu.

Poljski povojni komunistični režim ga je izbrisal iz zgodovine

Zgodovinsko pomembna knjiga in neverjetna zgodba pripoveduje o infiltraciji poljskega odporniškega borca Witolda Pileckega leta 1940 v Auschwitz, da bi od znotraj sabotiral taborišče, in njegovem smrtno nevarnem poskusu, da bi posvaril zaveznike o nacističnih načrtih preden bo prepozno.

Pilecki, ki ga je poljska povojna komunistična vlada popolnoma izbrisala iz zgodovine, ostaja svetu skoraj neznan. Z novimi podatki iz prej skritih dnevnikov, poročil o družini in preživelih iz taborišča in drugih virov pa Jack Fairweather ponuja neomajen prikaz preživetja, maščevanja in izdaje v najtemnejših urah človeštva. Razkrije tudi, da končni poraz misije ni izviral iz Auschwitza ali Berlina, ampak iz Londona in Washingtona.

Witold Pilecki leta 1939. VIR: Wikipedia

Prostovoljec v taborišču smrti

Pilecki, 39-letni član varšavskega odporniškega gibanja, je v dveh letih in pol po internaciji v Auschwitz ustanovil podtalno vojsko, ki je sabotirala objekte, ubijala nacistične obveščevalce in častnike ter zbirala dokaze o grozljivih zlorabah in množičnih umorih.

Ko je ugotovil grozljivo resnico o taborišču, ki je rastlo v epicenter nacističnih načrtov za iztrebljanje evropskih Judov, je tvegal svoje življenje, da bi o tem opozoril zaveznike, preden bi bilo prepozno. Da bi mu to uspelo, se je moral lotiti nemogoče misije – pobega iz Auschwitza, kjer so Nemci med drugo svetovno vojno umorili okoli 1,1 milijona ljudi.

Tragična zgodba pozabljenega junaka 

Zaveznikom je predal detajle o grozljivem nemškem eksperimentiranju na ljudeh in množičnem pobijanju. Kaj se je zgodilo s podatki, zaradi katerih je v Auschwitzu tvegal življenje? Bi bilo drugače, če bi Britanci in Američani prisluhnili njegovim svarilom? Izjemna knjiga vsebuje tudi bogato slikovno gradivo in fotografije iz osebnega arhiva.

Pilecki je preživel strahote Auschwitza, vendar ga je komunistični režim po vojni obtožil veleizdaje. Kljub vsem prizadevanjem, peticijah in prošnjah ljudi, ki so vedeli, koliko je naredil za Poljsko, so ga komunisti na hitro »obsodili« na smrt. Pred umorom so ga mučili, svoji ženi in svakinji je pred smrtjo dejal, da si želi le hitrega konca.

Avtor knjige Jack Fairweather (1978) je britanski novinar in pisec. Za Prostovoljca je leta 2019 prejel nagrado costa za najboljšo knjigo leta.

Jack Fairweather in knjiga Prostovoljec v nemščini. VIR: youtube.com

Kako svet obvestiti o grozotah Auschwitza

Leta 1940 je varšavsko odporniško gibanje odkrilo, da so nacisti odprli skrivnostno taborišče, iz katerega se skoraj nihče ni vrnil. 39-letni Witold Pilecki se je prostovoljno javil za misijo: pod lažnim imenom se je pustil zapreti in internirati, da bi iz taborišča poročal zaveznikom, organiziral odporniško celico in morebitno vstajo jetnikov. Taborišče, v katerem se je znašel, je bilo Auschwitz.

Prostovoljec je biografsko-zgodovinska knjiga, ki se naslanja na prostovoljčeva poročila, pričanja njegovih sojetnikov in bližnjih ter na številne preverjene vire, a se vseeno bere kot napet in pretresljiv roman. Roman o zlu in sadističnem nasilju, o nečloveških preizkušnjah in morilskem rasizmu. A tudi o tem, da se zlu lahko zoperstavimo s skupnostjo, skrbjo, nesebičnostjo in neizmernim pogumom. Witold Pilecki ni bil superjunak, bil je človek. A bil je človek, ko je bilo ravno to najtežje.

Knjiga je prevedena v več kot 25 jezikov, tako da danes svet odkriva zgodbo Witolda Pileckega, ki so jo na eni strani železne zavese namenoma in iz ideoloških prepričanj izbrisali, na drugi strani pa jo iz sramu in občutka krivde zamolčali.

Witold Pilecki VIR: X / Karol Darmoros

Witold Pilecki se je dal prostovoljno zapreti v Auschwitz

Ali še bolj natančno. Witold Pilecki se je dal prostovoljno zapreti v Auschwitz. Zaradi tega skopega orisa njegove zgodbe se je avtor knjige podal na pet let trajajočo raziskovalno pot, na kateri je skušal slediti njegovim korakom od gosposkega kmetovalca do konjeniškega častnika, ki se je soočil z nemškim nacističnim blitzkriegom na Poljsko, od podzemnega operativca v Varšavi do zgolj še številke v živinskem vagonu, namenjenem v taborišče. Dobro ga je spoznal, je zapisal v uvodu. Tudi zato, ker mu je pri raziskavi in pisanju pomagala cela vojska sodelavcev, še posebno na Poljskem.

Za Pileckijevo zgodbo mu je jeseni 2011 med večerjo na Long Islandu prvi povedal prijatelj Matt McAllester. Skupaj sta poročala o vojnah na Bližnjem vzhodu in poskušala osmisliti to, čemur sta bila priča. McAllester je odpotoval v Auschwitz, da bi se soočil z najhujšim zlom v zgodovini in zbral podatke o Pileckijevi skupini odporniških borcev, ki so delovali v taborišču. »Misel, da se je peščica ljudi uprla nacistom, naju je tistega večera oba tolažila. A istočasno me je tudi osupnilo spoznanje, kako malo vemo o Witoldovem poslanstvu, da bi Zahod posvaril pred nacističnimi zločini in v ilegali organiziral pravo vojsko, ki bi uničila taborišče.«

Knjiga Prostovoljec v angleščini.

Pilecki je vsa imena zapisal v šifrah

Več podrobnosti je izvedel naslednje leto, ko je bilo v angleščino prevedeno Pileckovo najdaljše poročilo o taborišču. Tudi zgodba o tem, kako je prišlo do tega, je vredna omembe. Poljski zgodovinar Józef Garlinski je dostop do poročila dobil v šestdesetih letih 20. stoletja, a pri tem odkril, da je Pilecki vsa imena zapisal v šifrah. Garlinskemu se je med pripravljanjem objave prve zgodovine odporniškega gibanja v taborišču z ugibanjem in intervjuji posrečilo dešifrirati precejšen del dokumenta. Nato je leta 1991 Adam Cyra iz Državnega muzeja Auschwitz-Birkenau odkril Pileckove neobjavljene spomine, drugo poročilo in druge fragmentarne zapise, ki so bili od leta 1948 shranjeni v poljskih arhivih. Med tem gradivom je bil tudi ključ, s katerim je bilo mogoče identificirati Pileckove sozarotnike.

Kaj se je zgodilo s podatki, zaradi katerih tvegal življenje?

Poročilo, ki sem ga je avtor knjige prebral leta 2012, mu je razkrilo, da je bil Pilecki neprizanesljiv kronist svojega izkustva v Auschwitzu, ki je pisal v jedrnatem, vročičnem jeziku. Vseeno pa je šlo za nepopolno, včasih izkrivljeno pripoved. Nekaterih prelomnih trenutkov ni opisal, saj se je bal, da bi lahko aretirali njegove kolege. Prikrival je uničujoča dognanja in pazljivo umeščal dogodke v kontekst, ki je ustrezal njegovim vojaškim bralcem. Odprta so ostala številna vprašanja, katerih najodločilnejše in najtežje je bilo naslednje: Kaj se je zgodilo s podatki, zaradi katerih je v Auschwitzu tvegal življenje? Je Britancem in Američanom priskrbel informacije o holokavstu, še preden so javno priznali, kaj se dogaja v Auschwitzu? So njegova poročila zamolčali? Koliko življenj bi bilo mogoče rešiti, ko bi prisluhnili njegovim svarilom?

Witold Pilecki v taborišču Auschwitz. VIR: Wikipedia

Zavezniški častniki so se trudili razbrati resnico

Preučevalci holokavsta bodo hitro spoznali, da ne gre le za zgodbo milijonov nedolžnih Evropejcev, ki so izgubili življenje, temveč tudi za kolektivno nesposobnost, da bi ga sploh priznali in se odzvali na njegove grozote, meni avtor. »Zavezniški častniki so se trudili razbrati resnico, ko pa so se soočili z njo, niso zmogli narediti moralnega preskoka, potrebnega za ukrepanje. Vendar ni šlo le za politični neuspeh. Tudi ujetniki v Auschwitzu si niso znali predstavljati obsega holokavsta, ko so Nemci brutalni zapor spremenili v taborišče smrti. Tudi sami so podlegli človeškemu vzgibu, da bi prezrli ali razložili ali zanemarili množične umore kot nekaj, kar ni povezano z njihovim trpljenjem. Pilecki tega ni naredil. Namesto tega je tvegal življenje, da bi razkril grozote taborišča.

V čem se je Witold Pilecki razlikoval od večine drugih

Jack Fairweather je v tej knjigi poskušal dognati, katere vrline so Pileckega ločevale od drugih. »A ko sem prebral več njegovih zapisov in srečal ljudi, ki so ga poznali ter se nekoč borili ob njegovi strani, sem spoznal, da je morda najbolj omembe vredno to, da se Witold Pilecki – kmet in oče dveh otrok v poznih tridesetih, brez posebne zgodovine službe drugim ali pobožnosti – ni znatno razlikoval od mene ali vas. Tako je v ospredje stopilo novo vprašanje: Kako je ta povprečnež razširil obzorje svojih moralnih predstav, da je znal povezati podatke o najhujših nacističnih zločinih, jih poimenoval in se odzval nanje, ko so vsi drugi odvračali pogled?«

Witold Pilecki, ko so ga aretirali komunisti leta 1947. VIR: Wikipedia

Witolda Pileckega so uničili na najbolj nečloveški in brutalni način

Posebej pretresljivi del knjige oziroma zgodbe o Witoldu Pileckem je povojno dogajanje na Poljskem, ko so ji s pomočjo Sovjetske zveze zavladali komunisti. Ti so po stalinistični doktrini takšne ljudi, kot je bil Pilecki, uničevali. Witolda Pileckega so uničili na najbolj nečloveški in brutalni način, kar je sploh možno. Poglejmo, kako je to v knjigi opisal Jack Fairweather (str. 299–301). Komunisti so ga »aretirali« maja 1947, na značilnem stalinističnem sodnem procesu pa so mu »sodili« marca 1948.

Medtem ko se je bližal dan sojenja, so bili časopisi v državni lasti polni naslovov, ki so Witolda obtoževali, da je vodja »Andersove tolpe«, ki ga plačujejo zahodni imperialisti. »To so izdajalci,« je oznanil radijski napovedovalec, »ki ogrožajo družbo in našo čudovito mladino.«

Pred sojenjem, ki naj bi ga snemali in prenašali po radiu, so Witoldu dovolili, da se je umil in obril. Na okrožno vojaško sodišče na ulici Koszykowa je strogo zastražen prišel v črni obleki s kravato. Sodna dvorana je bila nabito polna. Sedel je na leseno klop k drugim sedmim obtožencem. Med občinstvom je uzrl ženo Marijo in svakinjo Eleonoro.

»V primerjavi s tem je bil Auschwitz otročarija.«

Tožilec Czeslaw Lapinski, gladko obriti nekdanji častnik ilegale, je prebral seznam Witoldovih domnevnih kaznivih dejanj: državna veleizdaja, načrtovanje atentatov na funkcionarje tajne službe, izmikanje oblastem, uporaba lažnih dokumentov, nezakonita posest strelnega orožja. Witold je neprizadeto strmel predse. Za vsako od obtožb je bila predpisana stroga zaporna kazen, za veleizdajo pa smrt. Nazadnje ga je sodnik poklical na prostor za priče, da bi se izrekel o obtožbah. S pridušenim, komaj slišnim glasom je priznal, da je skrival orožje in uporabljal ponarejene dokumente. Zanikal pa je, da bi delal za tuje sile ali načrtoval umore funkcionarjev tajne službe.

Med odmorom so Mariji in Eleonori dovolili, da sta za hip stopili k njemu. Eleonora ga je vprašala, ali mu lahko kako pomagata. »V primerjavi s tem je bil Auschwitz otročarija,« jima je povedal. »Zelo utrujen sem. Samo hitrega zaključka si želim.«

Witold Pilecki na komunističnem »sojenju« leta 1948, ko so ga »obsodili na smrt in umorili. VIR: Wikipedia

»Osrečuje me zavest, da je bil moj boj vreden truda.«

Sojenje je trajalo še teden dni in večino tega časa je Lapinski bral priznanja obtožencev. A zadnji dan je Witold dobil priložnost, da mu odgovori. Počasi je vstal in skrival pretepene roke pred Marijo in Eleonoro. Njegov odvetnik je strankam praviloma svetoval, naj prosijo sodišče za milost. Witold je to zavrnil. »Nočem živeti na tak način,« je povedal sodni dvorani, »zato bi bil v svoji poslednji uri raje vesel kot prestrašen. Osrečuje me zavest, da je bil moj boj vreden truda,« je rekel in ponovno poudaril, da je poljski častnik, ki sledi ukazom.

Pobudnik peticije je bil takoj ob službo

Čez štiri dni so ga obsodili na smrt. Njegov odvetnik je vložil pritožbo in Mariji zagotovil, da bi bilo mogoče doseči omilitev kazni na dosmrtni zapor, če bi na svojo stran pridobili državne voditelje. Pritožba je bila čez deset dni zavrnjena. Nekateri Witoldovi prijatelji iz Auschwitza so združili moči in podpisali peticijo, naslovljeno na predsednika poljske vlade, Jósefa Cyrankiewicza, ki je bil tudi sam taboriščnik. Sklicevali so se na Witoldovo izjemno delo in njegovo domoljubje. Vendar Cyrankiewicza to ni ganilo, pobudnik peticije, Wiktor Śniegucki, pa je bil pri priči ob službo.

Witold Pilecki z ženo. VIR: worldtreasures.org

Šmietanski je dvignil pištolo in Pileckega ustrelil v tilnik

Maria je pisala tudi poljskemu predsedniku, Boleslawu Bierutu, in ga v imenu svojih otrok rotila, naj Witoldu prizanese s smrtjo. »Upali smo, da bomo dolgo mirno živeli skupaj,« je moledovala. »Ne le da ga ljubimo, obožujemo ga. Witold ljubi Poljsko in ta ljubezen je zasenčila vse drugo.«

Tudi Bierut je potrdil obsodbo. Petindvajsetega maja so uro po sončnem zahodu prišli po Witolda v njegovo celico. Ječarji so mu glasno prebrali sodbo, mu z belim šalom zavezali usta, ga prijeli pod roke in ga odpeljali ven. Zjutraj je deževalo, a oblaki so se dvigali in nebo na zahodu je bilo še vedno svetlo. Witolda so odgnali v majhno, slabo osvetljeno pritlično zgradbo na zemljišču zapora. Ko so se ji približali, je Witold vztrajal, da bo šel sam brez njihove pomoči.

V zgradbi je čakal eksekutor Piotr Śmietanski. Ob strani sta stala duhovnik in zdravnik v beli halji. Pileckemu so ukazali, naj stopi k zidu. Potem je Šmietanski dvignil pištolo in ga ustrelil v tilnik.

Witold Pilecki, spomenik v parku Jordana v Krakowu. VIR: Wikipedia

Poljski komunisti so napisali svojo zgodovino Auschwitza

Avtor knjige je na koncu dodal, da je Poljska komunistična vlada v naslednjih štirih letih aretirala osemdeset tisoč članov ilegale. Pileckova družina je v očeh režima obveljala za državno sovražnico in Pileckova žena Maria se je umaknila z oči; kot snažilka je delala v sirotišnici. Režim je Pileckovo dokumentacijo zapečatil in shranil v arhivu, predsednik vlade Józef Cyrankiewicz pa je dal napisati uradno zgodovino Auschwitza, v kateri so bili komunisti, kakršen je bil sam, predstavljeni kot junaki globalnega spopada s fašizmom in imperializmom. Holokavst je bil komaj omenjen, Pileckovi možje pa so bili označeni kot protofašistični stranski igralci.

Nekdanji vodja ilegale Tadeusz Pelczynski je odnesel poročilo, ki ga je Pilecki sestavil v Italiji, v London, kjer so se izgnanci pogovarjali o iskanju založnika. A zanimanja za rokopis je bilo le malo. Osuplost javnosti, ki je leta 1943 sledila zavezniški osvoboditvi koncentracijskih taborišč, se je polegla in v političnih razpravah je prevladovala hladna vojna. Pilecki je bil tako rekoč izbrisan iz zgodovine.

Witold Pilecki, spomenik v Varšavi. VIR: Wikipedia

Toliko o nacistih in komunistih

 Pileckova zgodba je ostala skrita do šestdesetih let 20. stoletja, ko je Tadeusz Pelczynski izročil rokopis poljskemu zgodovinarju in tovarišu v izgnanstvu, Józefu Garlinskemu, katerega knjiga Fighting Auschwitz (Boj proti Auschwitzu) je leta 1975 končno spregovorila o Pileckovi vlogi pri organiziranju taboriščnega odpora. A šele po razpadu Sovjetske zveze leta 1989 in odprtju varšavskih arhivov sta akademik Adam Cyra in Pileckov šestdesetletni sin Andrzej dobila dostop do velikega usnjenega kovčka z Pileckovim poročilom iz let 1943–1944, njegovimi spomini na življenje pred taboriščem, dodatnimi opombami, zapisniki zaslišanj in nadvse pomembnim ključem njegovih šifriranih sklicev. Družina je tako prvič dobila priložnost prebirati zgodbo o njegovi misiji. Cyra je prvo Pileckovo biografijo v poljščini objavil šele leta 2000. Toliko o nacistih in komunistih.