Slovenski človek je zemljo resnično ljubil, saj sicer ne bi preživel, ljubil tudi, ko je šlo za »boj na požiralniku« (Prežihov Voranc). Hvala Bogu, še danes imamo ljudi na dokaj odmaknjenih krajih, kje v hribih in tam vztrajajo, ali pa preprosto na svojem vrtičku poleg doma ali na najeti zemlji kaj iztržijo s svojo pridnostjo in skromnostjo. In takim se ni treba pritoževati, da so pod pragom revščine. Pogosto slišimo, da je veliko ljudi lačnih poleg neobdelane in zaraščene zemlje. Radi se pohvalimo, da imamo lepo državo, kar je seveda res, pa še naša je. Ne moremo pa reči, da z našo zemljo razsodno in odgovorno ravnamo. O njej odločajo v birojih ljudje, ki niso nikoli neposredno živeli od zemlje. Zanje je zemlja pač tržno blago, predmet trženja.

Dejstvo je, da smo prepogosto veliko zemlje nepremišljeno žrtvovali za cestišča, parkirišča, igrišča, trgovske centre (sredi najlepšega polja zgradimo tovarno). Veliko zemlje je ostalo s cestami razkosane in je seveda težko dostopna in neuporabna. Hvala Bogu, kljub vsem nepravilnostim imamo še vedno dosti rodovitne zemlje, in če bi jo skrbno obdelali, bi imeli dovolj domače hrane in še za izvoz oziroma zamenjavo bi nekaj ostalo. A postali smo gosposki ljudje ali pa bi to radi bili. Priznati si moramo, da nam je zmanjkalo volje do življenja – in zadovoljimo se z izgovorom: saj se ne splača! Pozabljamo, da le obdelana zemlja daje sadove; in temu je namenjena! Negovan vrt je ponos skrbne gospodinje, je njeno ogledalo, okras in znamenje srčne kulture, naše odgovornosti in skrbnosti. Vedno pogosteje se sliši: mladi ne znajo več delati, pravijo, da se ne splača. Med domovi vse pogosteje vidimo urejene zelenice, sicer lepe za pogled, a od tega lepega pogleda nihče nič nima. Postavljena so športna orodja za igro, da preganjamo dolgčas.

Zlasti mladi bi si morali prisvojiti željo in hotenje, da si vsaj del zdrave hrane pridelajo sami. Že otroke bo treba vzgajati za dve nalogi: pridno učenje in ročno delo. To jim bo vedno samo koristilo. In če nimamo svoje zemlje? Če je le mogoče, jo poiščite v soseščini in jo vzemite v najem. Ali pa pojdite z veseljem pomagat, kjer je mogoče. Morda ima vaš sosed velik vrt, ki ga ne more več sam oskrbeti. Ponudite mu pomoč in vrt bo obrodil tudi za vas. Seveda je to mogoče le med urejenimi in poštenimi ljudmi, med dobrimi sosedi. Vem, da se bo komu zdelo to nemogoče, a poskusiti bi kljub temu kazalo. Še vedno moramo verjeti v prijateljstvo in dobroto ljudi. Treba je vzpostaviti zaupanje. Saj se še vedno dogaja, da nam ostaja solata, paradižnik, fižol... in škoda je, če to konča na kompostu. Prijateljstvo je med dobrimi ljudmi še vedno mogoče in si moramo zanj prizadevati.

Namen zemlje – obdelana zemlja je največ vredna – je preživljanje človeškega rodu. Po Stvarnikovi volji se je zgodilo: »Zemlja je pognala zelenje, rastlinje, ki daje seme, in drevje, ki rodi na zemlji sadje s semenom po svoji vrsti« (1 Mz 1,12). In človekova naloga: »Gospod Bog je vzel človeka in ga postavil v edenski vrt, da bi ga obdeloval in varoval« (1 Mz 2,15). Sklep naj bo: »Svoj vrt bom namakal, svojo gredico zalival« (Sir 24,31). Dobri ljudje, pojdimo drug drugemu naproti in zopet postanimo ne le sosedje, ampak iskreni prijatelji in drug drugemu dobrohotno naklonjeni. Bolj srečni bomo in dobro in varno se bomo počutili. Verjemimo, da prijateljstvo še obstaja. Torej bo vprašanje »Polje, kdo bo tebe ljubil?« dobilo odgovor: Dobri in delavni ljudje, dobri sosedje, ki znajo sadove zemlje pridelati in jih prijateljsko deliti.