Odgovarja upokojeni ljubljanski nadškof Anton Stres: 

Katoliška cerkev je edina cerkev ali verska skupnost na svetu, katere vodstvo ima svojevrsten (sui generis) položaj »subjekta mednarodnega prava«, primerljiv vladam suverenih držav. Zato ima tudi svojo diplomacijo, eno najstarejših na svetu. 

Ambasadorji Svetega sedeža, ki so akreditirani pri več kakor 180 državah na svetu, se imenujejo nunciji (poslaniki). Malo držav na svetu nima ali celo noče imeti diplomatskih odnosov z Apostolskim ali Svetim sedežem. 

Zadrte komunistične države so (bile) med njimi, a Tito je leta 1970 znova vzpostavil diplomatske odnose s Svetim sedežem, kar je bilo razumljeno kot znamenje določene demokratizacije tudi navznoter države.

Za označevanje Svetega sedeža (ali Apostolskega sedeža) beseda Vatikan ni najbolj primerna. Ne samo zato, ker jo praviloma uporabljajo tisti, katerim duhovna avtoriteta Svetega sedeža nič ne pomeni, in ima v tem primeru tudi rahel zaničevalni podton, pač pa zato, ker prvotno označuje tistih slabih 44 hektarjev površine, kolikor meri vatikanska mini državica. 

Vendar ta neodvisna državica zagotavlja Svetemu sedežu kot vrhovnemu vodstvu Katoliške cerkve s papežem na čelu, ki domuje v njej, politično in pravno neodvisnost in suverenost.

Navzočnost Katoliške cerkve v mednarodnih odnosih na najvišji ravni ji daje možnost vpliva, ki ni nepomemben. Dolžna je zagovarjati pravične rešitve in še prav posebej braniti človekove pravice proti totalitarizmom, ki jih teptajo. 

Po 2. svetovni vojni je bila na strani demokratičnih držav – ne samo ZDA –, ki so človekove pravice priznavale in spoštovale, ter proti komunističnemu totalitarizmu, ki jih je teptal. 

Sovjetska propaganda je zato razumljivo v isti koš z »grdimi ameriškimi kapitalisti« metala tudi Sveti sedež. Daljni odmev tega agitpropa je čutiti tudi v zgornjem vprašanju.

Še zdaleč ni res, da je diplomacija Svetega sedeža »zlizana« z ameriško. Že na ravni samega družbenega nauka Katoliška cerkev ni nikoli zagovarjala liberalnega kapitalizma po ameriškem vzoru, ampak socialno državo in družbeno pravičnost, zato je najostrejša kritika njenega nauka prihajala od ameriških klasičnih liberalcev. 

Ob napadu na Irak je bil Sveti sedež med najbolj odločnimi nasprotniki te intervencije. In ne nazadnje: medtem ko so ZDA in evropske velesile (Anglija, Francija) podpirale Miloševićevo unitaristično zamisel Jugoslavije, je bil Sveti sedež med prvimi državami, ki so priznale samostojno in demokratično Slovenijo in Hrvaško.

Vsega, kar počne ameriška mednarodna politika iz načelnih ali pa praktičnih razlogov, res ni mogoče odobravati. Ni pa mogoče tajiti, da so ZDA ena najstarejših in najbolj vplivnih demokracij ter žarišč demokratične politične kulture. Tudi v prihodnosti bodo steber obrambe svobodnega sveta. To zagotovo vedo tudi diplomati Svetega sedeža.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (31/2021).