Slovenci do začetka druge svetovne vojne nismo imeli primerljivih izkušenj z množičnim nasiljem in sistematičnim teptanjem človekovega dostojanstva, imeli pa smo v tistem času zanesljive vesti o nasilju v povezavi z revolucionarnimi pojavi z različnih delov sveta, je na predvojne razmere opozoril eden izmed treh letošnjih roških govornikov Marjan Kovač.

Vedenje o tem, kaj pomeni boljševistični teror in stalinistične čistke v Sovjetski zvezi, je bilo dostopno večini Slovencev, ki so denimo brali predvojno dnevno časopisje. Kovač je za ponazoritev navedel pogovor z voditeljem ruskim emigrantov, sociologom in akademikom dr. Petrom Struvejem, ki ga je julija 1932 objavilo liberalno »Jutro«. V njem je med drugim dejal, da je »koketiranje s komunizmom, z njegovimi idejami in emocijami vznemirljiv znak duhovne kapitulacije in duševne slabosti kulturnih sil po vsem svetu. /…/ Boljševizem je zame barbarstvo, ki je vrhu tega duhovno in duševno še opustošeno z brezbožništvom.«

Mnogi slovenski rodoljubi, preprosti in izobraženi so bili torej, kot je dejal Kovač, dobro poučeni o dogajanju v Sovjetski zvezi. Tudi škof dr. Gregorij Rožman je dosledno zavračal komunistično ideologijo in opozarjal na pogubne posledice komunističnega delovanja, prav tako celotna Cerkev in demokratične stranke na Slovenskem.

Kakšna pa je bila tu drža slovenskih komunistov, se je vprašal roški govornik: Ali niso bili tudi oni seznanjeni s tem, kaj se dogaja izza zaves Sovjetske zveze; ali pa je bila njihova skušnjava, priti na oblast za vsako ceno in osvojiti slovensko dušo, le prevelika? Odgovor na obe vprašanji je za Kovača pritrdilen: »Navdihnjeni in vodeni od sovjetskih boljševikov so odgrnili zavese in vstopili v slovensko zgodovino. V času veliko narodove stiske, okupacije, so izvedli revolucijo, ki s svojimi posledicami še vedno zaznamuje današnjega slovenskega človeka …« Razumeti čas, ko se je porodilo nasilje, udejanjeno v Kočevskem rogu, je zato prvi in nujni korak na poti v narodovo prihodnost.

Zdi se sicer, da glede tega stopicamo na mestu. Kovač je namreč opozoril na dejstvo, da se že več kot dvajset let zbiramo v Kočevskem rogu in na številnih drugih moriščih in grobiščih in se še vedno sprašujemo, »kako dolgo bo naša država, tu mislimo na levosredinske stranke, izkazovala ignoranco in prelagala uresničevanje spravnih dejanj v nejasno prihodnost. Komaj nekaj simbolnih premikov v tej smeri zbledi ob dejstvu, da boljševiška miselnost še vedno prevladuje v stvarnem življenju in s tem zastruplja ljudi ter onemogoča sožitje med njimi.

Kaj to dejstvo pomeni zlasti za kristjane? Ti se, kot je dejal Kovač, »še vedno ne gibljemo povsem prosto po poteh slovenskega političnega prostora. Še vedno nismo dojeli, da je politika v celostnem smislu, materialnem in moralnem, prva kristjanova dolžnost, ki po Stvarnikovem naročilu terja od nas odgovornost, potreben trud, odrekanje in žrtvovanje, pa tudi veselje ob zaupanih nalogah za usodo tega sveta.«

Odgovor na vprašanje, kako dolgo bo še trajala ignoranca roškega sporočila, morajo torej demokrati, kristjani in ljudje dobre volje poiskati najprej pri sebi. »Oditi bomo morali na volitve in izvoliti demokratično večino, ki ji politično delovanje ne bo služilo kot sredstvo manipulacije, laži in prevar,« je kot rešitev iz zagatnega položaja ponudil Marjan Kovač.