Knjiga Bogumil Vošnjak. Politik in diplomat je doktorska disertacija, s katero je dr. Aleksandra Gačić doktorirala leta 2014 pod men­torstvom dr. Andreja Rahtena.

Politična biografija obravnava vsestransko politično udejstvovanje diplomata, pravnika in politika, ki je pustil izrazit pečat v ključnih zgodovinskih trenutkih slovenskega naroda in tudi pri tlakovanju poti za skupno jugoslovansko državo, ki je nastala po prvi svetovni vojni.

V uvodu je avtorica v zgoščenem pregledu predstavila Vošnjakov rod, a kot sama pravi, le zato, da bi raziskala kasnejšo opredelitev Bogumila Vošnjaka za politiko in njegov svetovni nazor. Pri tem je ugotovila, da mu je bil odnos do politike položen v zibelko, saj je kot osebno­sti, ki sta najbolj vplivali na smer njegovega življenja, omenjal prav svojega očeta Mihaela in strica Josipa, ki sta pustila svoj pečat v slovenski novejši zgodovini.

Bogumil Vošnjak, rodil se je leta 1882 v Celju, izhaja iz bogate industrijske družine Vošnjakov iz Šoštanja. Njegov oče Mihael Vošnjak je bil začetnik zadružništva na Slovenskem in politik, stric Josip Vošnjak pa politik, pisatelj in zdravnik. Oba sta mlademu Bogumilu, ki je otroška leta preživel v Celju, bila vzor in sta tako na neki način tudi začrtala njegovo življenjsko pot, ki ga je zavihtela v politične in diplomatske vode.

Vošnjak se je zaradi politične dejavnosti družine začel za politiko zanimati že v zgodnji mladosti. Z očetom sta se zelo zgodaj po Bogumilovi bolezni in smrti njegove matere iz Celja preselila v Gorico. Pravo je študiral v Pragi, Gradcu in na Dunaju, kjer je leta 1906 doktoriral iz prava in državnih znanosti. Nato je v Parizu študij nadaljeval na Ecole des sciences politiques, kjer je študiral državne znanosti. Leta 1912 je bil kot prvi Slovenec habilitiran za zasebnega docenta za obče državno pravo na zagrebški univerzi. V času prve svetovne vojne se je umaknil v Švico, kjer se je začela njegova politična in diplomatska pot.

Vidna je bila nje­gova vloga v Jugoslovanskem odboru, ko je kot dejavni član svet opozarjal na Slovence in južne Slovane. Njegova prizadevanja so ga vodila na Krf, kjer je kot edini Slovenec podpisal Krfsko deklaracijo, nato je sledila pot v ZDA, da bi skušal slovenske izseljence pridobiti za podporo deklaraciji in prepričati ameriško javnost, da je južnoslovansko vprašanje možno rešiti le z razpustitvijo Avstro-Ogrske.


Avtorica knjige dr. Aleksandra Gačić in založnik Stane Kodrič (Jutro)

Po vojni je kot generalni sekretar zastopal delegacijo Kraljevine SHS na mirovni konferenci v Parizu. Avgusta 1919 je bil imenovan za enega izmed prvih štirih profesorjev Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, a je bil poklican v ustavno komisijo in kot član
Samostojne kmetijske stranke izvoljen za poslanca. Julija 1921 je na mestu izrednega poslanika in pooblaščenega ministra v Pragi zamenjal Ivana Hribarja. V letih 1923 in 1924 je kot pooblaščeni minister »na razpoloženju« delal pri zunanjem ministrstvu pri meddržavnih pogodbah, do leta 1928 pa je opravljal funkcijo načelnika oddelka za trgovinske pogodbe. Novembra 1931 je bil izvoljen za poslanca v Narodno skupščino.

Med drugo svetovno vojno je Vošnjak ostal zvest kralju in se pridružil gibanju Draže Mihailovića, kar ga je po komunističnem prevzemu oblasti ob koncu vojne prisililo v umik iz domovine. Avtorica je predstavila njegovo epopejo in soočanje s težavami vsakdana, ko je moral graditi novo eksistenco.



Od avgusta 1945 do decembra 1947 je živel v Rimu, kjer je bil izvoljen za podpredsednika izvršnega odbora Slovenske demokratske stranke in podpredsednika Narodnega odbora za Slovenijo. Po prihodu v Washington decembra 1947 je navezal stike z nekdanjimi člani ameriškega kongresa in preko njih skušal vplivati na odnos ameriških politikov do komunistične oblasti v Jugoslaviji. Delal je pri Odboru za neameriške dejavnosti pri poslanski zbornici, eno leto je predaval na Kalifornijski univerzi in bil svetovalec Kongresne knjižnice v Washingtonu, ob koncu življenja pa svetovalec begunskega odseka v zunanjepolitičnem odboru senata. Svoje ljubljene domovine ni nikoli več obiskal. 16. junija 1959 je po dolgotrajni in težki bolezni umrl v Washingtonu.

Knjiga temelji na raziskavah primarnih virov iz Arhiva Republike Slovenije, Arhiva Studia slovenica in Arhiva Jugoslavije v Beogradu, virih Muzeja Velenje, domače in tuje znanstvene in spominske literature, zajetih je nekaj časnikov in revij iz časa življenja obravnavane zgodovinske osebnosti. Ker gre za politično biografijo, se je avtorica morala omejiti na ključne dejavnike, ki so bili najbolj vidni in prelomni v Vošnjakovem življenju. Njegova zapuščina arhivskega gradiva je izjemno obsežna. Arhiv Republike Slovenije hrani 73 fasciklov oziroma devet tekočih metrov arhivskega gradiva, Arhiv Studia slovenica 24 škatel, v katerih je predvsem arhivsko gradivo iz Vošnjakovega življenja po emigraciji v ZDA. Knjiga se dobi na sedežu založbe Jutro v Črnučah (041/698-788).

Avtorica knjige dr. Aleksandra Gačić in založnik Stane Kodrič (Jutro).