»Politično udejstvovanje za katoličana ni obveza, je pa izziv, priložnost in skušnjava«
»Politično udejstvovanje za katoličana ni obveza, je pa izziv, priložnost in skušnjava«
Med forumi, ki delujejo znotraj druge največje parlamentarne stranke, opozicijske Slovenske demokratske stranke, je tudi Krščanski forum SDS, ki ga od predlani, ko je nasledil Simono Pavlič, vodi Dejan Škvarč, sicer že drugi mandat občinski svetnik v Ajdovščini. Za spletno Družino je pojasnil poslanstvo in dejavnosti Krščanskega foruma SDS, njegovo vpetost v stranko, spregovoril pa tudi o političnem udejstvovanju slovenskih kristjanov, o katoliški Sloveniji in njeni prihodnosti.
Na vprašanja spletne Družine odgovarja Dejan Škvarč, predsednik Krščanskega foruma SDS.
Kakšno je poslanstvo oziroma namen Krščanskega foruma SDS?
Poslanstvo krščanskega foruma je molitev za domovino in za vse ljudi na vodstvenih položajih v naši državi, ki si prizadevajo za iskreno sodelovanje, blagostanje slovenskega naroda, za mir in pravičnost. V družbi pasivnosti, vsegliharstva, upada moralnih in nravstvenih vrednot ter vsesplošne otopelosti pa je med primarnimi nalogami tudi vnos krščanskih vrednot v parlament in civilno družbo. Krščanski forum SDS je seveda prostovoljno združenje kristjanov, ki se zavzemajo za uveljavitev krščanskih načel v življenju in politiki. Cilji Krščanskega foruma SDS so zagotavljanje možnosti za politično delovanje kristjanov, sodelovanje z drugimi forumi in strankami, v katerih se kristjani politično udejstvujejo, uveljavljanje trajnih vrednot krščanstva, na katerih temelji sodobna evropska civilizacija, organiziranje različnih oblik pomoči in sodelovanje s karitativnimi organizacijami, povezovanje Slovenk in Slovencev doma in v tujini.
Ob katerih temah se (javno) oglašate?
Oglašamo se tam, kjer je to potrebno. Kjer smo kot kristjani namerno prezrti ali kjer se zgodi sovražni govor ali kjer so naše krščanske vrednote v zakonodaji izvzete. Nazadnje smo bili prisotni na oktobrskem Pohodu za življenje, kjer skupaj z ostalimi zagovarjamo svetost življenja od naravnega spočetja do naravne smrti. Življenje je sveto in po naši veri dano od Boga, zato ga je treba spoštovati in spodbujati veselje do življenja, ki ga v naši družbi osebno premalo občutim.
Ste znotraj stranke slišani? Vas vodstvo stranke ali poslanska skupina kdaj povprašata za mnenje?
Stranka SDS je demokratična stranka s svojo ureditvijo in kot predsednik krščanskega foruma lahko osebno potrdim in izpostavim res dobro sodelovanje tako z vrhom stranke kot z ostalimi deležniki v strukturah stranke. Po tem smo znani in zato nas ljudje cenijo in smo stranka s tradicijo, kjer je vsak, ki želi deliti naše vrednote, povabljen vanjo. Ob tem povabil vse vaše bralce, ki se želijo pridružiti naši stranki, da izpolnijo pristopno izjavo in potem kot polnokrvni člani po svojih zmožnostih in znanju skrbijo za razvoj naše ljube in drage Slovenije ter njenih prebivalk in prebivalcev.
Verski voditelj ne sme in v Sloveniji nima pravne možnosti neposredno vplivati na izbor nekega funkcionarja, seveda pa imajo tudi duhovniki, redovniki, redovnice in ostali člani Katoliške cerkve vso pravico, da izrazijo svoje mnenje in celo načelno podprejo neko stranko.
Koliko članov ima Krščanski forum SDS? Kako pogosto se dobivate, imate tudi kakšna srečanja »na terenu« (romanja, izlete)? Imate morda tudi duhovno podporo kakega duhovnika ali redovnika?
Vodstvo Krščanskega foruma SDS je sestavljeno iz Izvršilnega in Nadzornega odbora in se srečujemo redno. Med korono smo bili povezani prek spleta, zdaj pa spet težimo k temu, da se srečujemo v živo in organiziramo veliko dogodkov za naše člane. Najbolj znano je vsakoletno romanje v Medžugorje med prvomajskimi prazniki in Molitev za domovino. V Izvršilnem odboru imamo gospoda župnika Andreja Firbasa iz Limbuša, ki nas vedno duhovno spremlja in na srečanjih začne z molitvijo in nagovorom. Hvaležni smo za njegovo duhovno podporo.
Kakšna je vloga Krščanskega foruma SDS zunaj stranke? Kaj lahko prispevate slovenski družbi?
Po mojem osebnem prepričanju je to v prvi meri duhovno-molitvena podpora za celotno slovensko družbo. Iz tega sledijo potem različne pobude in srečanja. V družbi, kjer se postavlja na prva mesta izgled, zunanje lupine, materialno bogastvo, ugled in oblast, bomo s svojim lastnim zgledom pričevali, da obstaja še drugi svet, duhovni svet, ki vabi vsakega posameznika k spreobrnitvi srca v luči evangeljskih vrednot.
Oglašamo se tam, kjer je to potrebno. Kjer smo kot kristjani namerno prezrti ali kjer se zgodi sovražni govor ali kjer so naše krščanske vrednote v zakonodaji izvzete.
Še splošnejša vprašanja: kako katoliška je danes še Slovenija?
Težko vprašanje, ker to predpostavlja, da imamo neke obrazce, analize, ankete, s katerimi bi to izmerili – koliko smo katoliški. Seveda neke inštrumente imamo. Osebno lahko rečem, da zunanji pogled na vse naše urejene cerkve in kapelice človeka navda z upanjem, da tukaj še živi katoliški »živelj«. Organiziramo se v razne skupine in podskupine, javno molimo, se zbiramo na protestih. Tako da nekaj »življenja« imamo. Ko nas nekdo naslovi kot »umazane živali«, se takoj zbere na Gregorčičevi ulici v Ljubljani skupina katoličanov, ki javno izrazi nestrinjanje. Majhna, a pomembna gesta iz bližnje preteklosti, ki govori, da je ljudem še mar in da smo hvaležni za dar vere.
Je politično udejstvovanje za katoličana obveza, izziv, priložnost ali skušnjava?
Rekel bi, da obveza ni, je pa vsekakor izziv, velika priložnost in še večja skušnjava. Katoličani smo tudi enakopravni del tega sveta in kot taki povabljeni, da sodelujemo z ostalimi v skupno dobro vsem. Dajte Bogu, kar je Božjega, in cesarju, kar je cesarjevega, bi lahko po svetopisemsko rekli. Seveda so ločnice tanke, a s poštenim delom v dobro vseh se lahko izognemo skušnjavi, da nas tostranske zadeve tako okupirajo, da pozabimo na najpomembnejše: duhovno življenje v Bogu, v katerem živimo, se gibljemo in smo.
In izzivi krščanstva po svetu so veliki, vključno z migracijami. Kjer pa krščanstvo malo usahne, se na drugi strani sveta poveča. Verujem v Božjo previdnost.
Kako pomembno mesto imate katoličani danes v slovenski politiki?
Katoličani imamo v slovenski politiki tako mesto, kot si ga očitno zaslužimo. Odgovorni smo najprej sami zase in za podobo, ki jo kažemo in zares živimo. Seveda je politika tudi borba in polpreteklost totalitarizma nam ni šla na roko. A zdaj je res že skrajni čas, da stopimo iz katakomb in se nadihamo svežega slovenskega političnega zraka. Imamo vso pravico do tega. Kjer pa so pravice, tam so isti trenutek tudi dolžnosti. Zavedati pa se tudi moramo, da nimamo vsi katoličani enakih pogledov na politiko in njene podsisteme. Pluralnost je dobrodošla, še bolj pa enotnost v ključnih zadevah. Verjamem pa, da smo slovenski katoličani, ne glede v kateri stranki smo, večkrat zgolj glas vpijočega v puščavi. A to je cena, ki jo plačujemo, saj kdor zares živi Kristusa, ni od tega sveta.
Kako dobro je v Sloveniji urejeno vprašanje ločenosti Cerkve in države?
Mislim, da kar dobro. Kar pa ne pomeni, da smo katoličani (iz)ločeni iz odločanj o državnih zadevah ali politike, kar si nekateri pod to ločenostjo predstavljajo. Verski voditelj ne sme in v Sloveniji nima pravne možnosti neposredno vplivati na izbor nekega funkcionarja, seveda pa imajo tudi duhovniki, redovniki, redovnice in ostali člani Katoliške cerkve vso pravico, da izrazijo svoje mnenje in celo načelno podprejo neko stranko. Tukaj so nekateri verski voditelji še sramežljivi, drugi manj. Verniki smo enakopravni člen in volivci, kot vsi ostali državljani. Politika mora težiti k temu, da na najpomembnejša mesta pridejo ljudje, ki so sposobni, imajo človeško integriteto in se spoznajo na delo, ki jim je zaupano. Velika modrost!
V družbi, kjer se postavlja na prva mesta izgled, zunanje lupine, materialno bogastvo, ugled in oblast, bomo s svojim lastnim zgledom pričevali, da obstaja še drugi svet, duhovni svet, ki vabi vsakega posameznika k spreobrnitvi srca v luči evangeljskih vrednot.
Kakšna je prihodnost krščanstva v Sloveniji, Evropi in na svetu?
Smo vpeti v skrivnost Božjega bivanja tukaj na Zemlji. Nimamo čarobne paličice. Sveti Duh veje kjer želi in hoče. Na nas pa je, da smo pristni kristjani, ki se zavedajo svojih slabosti in grehov, se jih trudijo odpraviti in zaživeti Kristusovo ljubezen, kolikor je možno. Na vse potem pade Božja milost. A hkrati evangeljsko opozorilo: če ne razvijamo svojih darov, svoje vere, bodo ti darovi, zakladi dani drugim v uporabo. In izzivi krščanstva po svetu so veliki, vključno z migracijami. Kjer pa krščanstvo malo usahne, se na drugi strani sveta poveča. Verujem v Božjo previdnost. In kot kristjani se moramo zavedati: da je On z nami vse dni, do konca tega sveta. Koga bi se potem lahko bali?
Za konec zasebno vprašanje: kako vi osebno živite življenje katolika? Ste vpeti v župnijski vsakdan?
Kot katoličan se trudim v borbi proti svojim skušnjavam, grehom. Želim in znam delati dobro sebi in drugim. Sem liturgični bralec v župniji Svetega Jurija v Ajdovščini, od koder prihajam. Osebno vidim najprej zgled krščanstva, ki ga moraš osebno živeti in izžarevati. Jaz sem to po milosti Božji prejel od pokojnega nonota Janeza, ki mi je bil glavni steber in vzor krščanskih korenin: od odnosa do njegove žene, otrok, vnukov, dela v tovarni, z njegovim odnosom do narave in molitvijo. Vse, kar je delal, je bilo prepleteno s krščanskim duhom. To sem kot otrok vpijal kot spužva vodo. Med drugim smo v družini že skoraj 50 let naročeni na tednik Družina. Ko imaš tako naravnano srce, lahko potem prehajaš: urejenost lastnega srca vodi do urejenosti družine, do urejenosti vasi, mest, občin in države. Če pa so srca neurejena in želimo kar koli graditi brez Boga, se nam stvar podere. To so moje dosedanje izkušnje, s čimer koli sem se že ukvarjal v življenju. Kot bi rekel psalmist: »Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo z njo njeni graditelji; če Gospod ne varuje mesta, zaman bedi tisti, ki straži.« Evropa ima glavni temelj v krščanskih koreninah, ki so prešle v splošne človekove pravice, a se jih sedaj večkrat tudi zlorablja v korist te ali one skupine ali ideologije. In tukaj vidim tudi poslanstvo krščanskega foruma kot glasnika krščanskih korenin, ki opozarja na zlorabe in se ne sramuje svojega krščanskega izvora in to tudi pričuje na vsakem možnem koraku.