Jure Apih je napisal že deset knjig. Še posebej zanimiva je Rdečega mlina blues (2019), napisana na osnovi udbovskega arhivskega gradiva. V njej je razkril zgodbo Srečka Robinščaka, ene od žrtev komunistične tajne milice Udbe.

V ospredju je postudbovska združba

V zadnji knjigi z naslovom Nebesa se je lotil politične kriminalke. V njej se izmenjuje pripoved iz realnega življenja in v svetu tistih, ki so umrli, na primer v »nebesih«. Nebesa iz naslova niso krščanska nebesa, ampak lahkotni približek nevernika. Avtor opisuje, kaj se nekateri umrli pogovarjajo med seboj, s čimer nekoliko nadgrajuje pripoved dogajanja v realnem svetu.

Zgodba v pripovedi je fiktivna, temelji pa na nosilcih in osebnostih iz naše nedavne zgodovine.

V ospredju je postudbovska združba potem, ko je z demokratizacijo Slovenije izgubila svojo moč. Udbovci, prej 45 in več let (če dodamo še medvojni VOS), so bili popolni gospodarji družbe, lahko so vsakega nadzirali, ukvarjali so se s t. i. vzporedno ekonomijo, bili privilegirani na mnogih področjih (službe, stanovanja in mnoge druge ugodnosti), z demokratizacijo pa so se naenkrat znašli v vakumu.

Nekateri so svoje zveze in poznanstva iz udbovskih časov izkoristili za prevzemanje pomembnih položajev v gospodarstvu, kot v zgodbi pripoveduje Jure Apih.

Neznani morilec ustreli vidnega sodnika

Zgodba Nebes je preprosta in domišljijska. Neznani morilec ustreli vidnega sodnika (podobno, kot je »pijani« Rotar ustrelil Krambergerja). Sledi poizvedovanje kriminalista o osebah in okoliščinah umora. Hitro se izkaže, da bi lahko bili v ozadju dogodki v Šmartnem v Tuhinjski dolini med vojno in po njej. Tam je partizanska brigada napadla nemško orožniško postojanko. Ker je ni mogla zavzeti, je minirala župnijsko cerkev sv. Martina. Izgovor naj bi bil, da je bil pod njo bunker.

Od porušene cerkve je ostal ostanek zvonika, ki je štrlel v zrak. Po vojni ga je komunistična oblast želela do konca podreti. Toda domačini so se uprli in podrtja niso dovolili. Režim je nad njih poslal oboroženo silo Udbe, ki je nekaj glavnih protestnikov ugrabila, jih zaprla in jim sodila.

Čez nekaj let so lahko v Šmartnem pozidali novo cerkev. Avtor je tu zamolčal (ker za pripoved ni bilo pomembno), kakšne hude težave so imeli verniki, preden so sploh lahko začeli zidati cerkev.

Šmartno v Tuhinjski dolini, cerkev, preden so jo med vojno uničili partizani.

Vojni »zaklad« iz bujne domišljije nekaterih

V nadaljevanju se izkaže, da je morda bil razlog za umor sodnika zaklad, ki naj bi ga vlasovska vojska, pomožna vojska Nemcev, skrila v zapuščeni rudnik premoga pri Motniku.

Toda hitro se izkaže, da o »zakladu« ni nobenega sledu in da je očitno šlo le za bujno domišljijo nekaterih.

Morda se je sodnik celo sam ustrelil ali v dogovoru z najbližjo osebo, ker je imel raka v zadnjem stadiju.

Akterji, ki živijo v odtujenem svetu

Apihova Nebesa se dogajajo med akterji, ki živijo v odtujenem svetu. V času privilegijev Udbe so se navadili na življenje, ki je izrazito izstopalo od življenja navadnih ljudi.

Privoščili so si lahko marsikaj, kar si navadni smrtniki niso mogli, tudi pregrešno drago vino Petrus, do katerega navadni ljudje niso mogli ne zaradi nore cene, in ne zato, ker so ga lahko kupovali le pripadniki »kooperative iz Pomerola«. Letno naj bi napolnili le 2.500 steklenic, ena naj bi stala 5.000 evrov.

Tu se vidi, da je avtor delal v oglaševalstvu; bil je oglaševalski in marketinški strokovnjak, dolgo zaposlen pri časopisni hiši Delo.

Naša zgodovina ima izjemno količino neverjetnih ter resničnih zgodb

Apihova Nebesa so podobna ameriškim filmom: 60 odstotkov prvega dogajanja ima zanimivo zgodbo, na koncu pa je izsiljeni razplet, ki vse pokvari.

Knjiga je napisana vešče, to pa je tudi vse. Saj, naša polpretekla zgodovina ima izjemno količino neverjetnih ter resničnih dogodkov in zgodb, ki so za literaturo veliko boljše gradivo, kot pa domišljijski trip obsedenosti z v vojni naropanim zakladom, ki naj bi po govoricah ostal nekje skrit.