Zavetnik: Nima posebnega patronata.

Atributi: mučeništva (palma, goreča grmada

Polikarp si je zveneče nazive, ki so mu jih pripisovali: »mož, vreden največjega občudovanja«, »učitelj Azije in oče kristjanov«, več kot upravičeno zaslužil. Zvest Bogu in Cerkvi je vse svoje življenje dobesedno izgoreval za Boga in zaupano mu čredo. Bil je most med apostoli in mladimi krščanskimi občinami in odločen borec proti zmotam, ki so se pojavljale. Kako je bil priljubljen in spoštovan, se je pokazalo tudi ob njegovi mučeniški smrti, ki je pretresla kristjane daleč naokoli po vsej Aziji.




Ime: Izhaja iz grščine, ime polycarpos je zloženo iz besed polys »mnog, številen, velik, močen« in karpos »sadež, žetev, korist, uspeh«.

Rodil se je okoli leta 69/70 v Smirni,

umrl pa 23. februarja 155/156, prav tako v Smirni, danes Izmir v Turčiji.

Družina: O njegovi mladosti nimamo zanesljivih poročil, vemo le, da se je rodil v premožni družini in da je bil krščen že kot otrok.

Sodobniki: apostol Janez, Ignacij Antiohijski, lyonski škof Irenej, papež Anicet

Škofija: Škofija v Smirni je ena izmed sedmih, ki jih omenja Janez v knjigi Razodetja in je bil za Efezom najpomembnejši škofovski sedež v Mali Aziji. Apostol Janez je Polikarpa okoli leta 100 imenoval za škofa. Več kot pol stoletja je vodil krščansko skupnost, ki je svojo avtonomijo ohranila do grško-turške vojne (1919–1922). Leta 1922 je bil skupaj s 374 duhovniki umorjen tudi zadnji metropolit Krizostom.

Kreposti: S svojo močno in globoko vero je bil zvest zagovornik čistega Kristusovega nauka in branilec krščanske edinosti. Bil je potrpežljivega in ljubeznivega značaja, znal pa je biti tudi odločen in strog.

Dela: Napisal je več pisem raznim cerkvenim občestvom in posameznikom, a se je ohranilo le pismo Filipljanom ter pismo, ki ga je nanj naslovil sv. Ignacij Antiohijski.

Zavetnik: Nima posebnega patronata.

Mučeništvo: Polikarp je umrl kot dvanajsta in zadnja žrtev preganjanja, ki se je razdivjalo v Smirni. Ker ni hotel priznati cesarja za boga in prekleti Kristusa, ga je prokonzul obsodil na smrt. Hoteli so ga sežgati na grmadi, a ker nikakor ni zgorel, ga je rabelj zabodel, šele nato so truplo lahko sežgali.

Poročilo: Opis »Trpljenja sv. Polikarpa« je prvo in najstarejše ohranjeno izvirno poročilo o smrti nekega mučenca. Nekaj mesecev po Polikarpovi smrti ga je sestavil neki Markion v imenu smirnske cerkve.

Upodobitve: Najstarejša upodobitev iz 6. stol. je v cerkvi S. Apolinare v Raveni. Običajno ga upodabljajo v škofovskih oblačilih z atributi mučeništva (palma, goreča grmada). Pogosto je prikazan kot starček, včasih s krono v rokah.

Grob: Kristjani so po prestani mučeniški smrti njegovo truplo pokopali, relikvije so danes shranjene v cerkvi S. Ambrogio della Massima v Rimu.

Goduje: 23. februarja, prej 26. januarja.