Zadnjič debatiramo na pikniku, kako čas hiti. Vsak je pristavil svoj piskrček k jamranju, za to smo prav nadarjeni, in omenil to, ono. Da gre čas res hitro, se najbrž najbolj zavemo ob opazovanju rasti na vrtu. Najprej nas srbijo prsti, komaj čakamo, da odmrzne zemlja, nato hitimo sejati, saditi, nestrpni čakamo prve listke solate in prve redkvice, potem pa je kar naenkrat vsega toliko, da ne zmoremo več krotiti te moči narave. Če malo potarnam: ne zmoremo urejati vrta, kuhati marmelade, vkuhavati stročjega fižola in imeti povsem čiste hiše, posesanih tal, vse pomito in brez prahu ter buhtečih in cvetočih sobnih rastlin s svetlečimi listi. Da ne omenjam zadovoljnih otrok, moža, vseh opranih in zlikanih oblačil in sitih želodčkov. No, meni ne gre, ker nimam čudodelnih moči in vsekakor ne toliko moči, časa ... Naj si ga še tako natančno razporejam in hitim sem ter tja, se dan hitro odvrti in zavem se, da je že večer in trda tema.

O sitih želodčkih nekaj besed, ker tu se...