V zavetrju močnih svetnikov, recimo sv. Krištofa, sv. Marte, sv. Ignacija Lojolskega, če omenim le nekatere, se godijo nore duhovne pustolovščine: romanja v daljave in globine, skavtski tabori z vonjem po večernem ognju in prijateljstvu, duhovne vaje za ovčice vseh vrst in oratoriji za najmlajše.

Tudi mene je, pregreto od sonca in težavnega branja, doletel oratorij. Kot mamico. Najprej sem si mela roke ob misli na teden dni varstva, a ko sta se starejša dva vračala domov navdušena, utrujena, a žarečih oči, in ko je najmlajši po enem tednu že prepeval »Vem, vem, ni dlugega Boga«, sem si rekla: To je to! To je prvo duhovno izkustvo in neizbrisen spomin, da je ob Kristusu lepo; priložnost za tisto Cankarjevo vero, »nikjer priučeno, od nikogar zaukazano, ki samovoljno vzklije v srcu«, in ni prav nič od tega sveta ter je naravnost radikalna! S čudovitim zgledom preroka Daniela, s pozivom k zvestobi kljub trpljenju in poudarjanjem junaštva z Božjo pomočjo. Predvsem pa z vso avte...