Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Pol stoletja od smrti skladatelja Zdravljice

Za vas piše:
Ksenja Hočevar
Objava: 14. 03. 2015 / 13:11
Oznake: Cerkev, Družba
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 30.01.2018 / 17:23
Ustavi predvajanje Nalaganje
Pol stoletja od smrti skladatelja Zdravljice

Pol stoletja od smrti skladatelja Zdravljice

Danes mineva 50 let od smrti duhovnika in skladatelja Stanka Premrla, osrednje osebnosti slovenske cerkvene glasbe 20. stoletja.

Na današnji dan, 14, marca, pred 50 leti je v Ljubljani umrl duhovnik in glasbenik Stanko Premrl. Ob obletnici smrti so se ga posebej spomnili Premrlovi primorski rojaki: v rodnem kraju Šembid, današnji Ponanos, so razglasili Premrlovo leto, ki ga je podprla tudi občina Vipava, na dan njegove smrti pa so iz Vipavske doline priromali na ljubljanske Žale. Jezuit p. Miran Žvanut, rojak iz bližnjih Lozic, kraja, kjer je Premrl na počitnicah pri svoji sestri prvič zapisal osnutek partiture Zdravljice, je v cerkvi vseh svetih na Žalah daroval mašo, po maši je Gregor Klančič, Premrlov naslednik na koru ljubljanske stolnice, predstavil življenje in opus skladatelja, ob koncu pa so se Premrlu s pesmijo in molitvijo poklonili še na grobu.

Urednik Cerkvenega glasbenika, vodja stolnega kora ter orglarske šole

Stanko Premrl se je rodil 28. septembra 1880 v Šentvidu pri Vipavi (danes Podnanosu). Že kot otrok je izkazal ljubezen do glasbe. Po štirih letih osnovne šole so ga starši poslali v Ljubljano, v klasično gimnazijo. Tam se je Premrl srečal z Antonom Foersterjem, ki je na šoli poučeval glasbeno teorijo in petje. V osmih letih gimnazije se je kot glasbenik že toliko izuril, da je pogosto nadomeščal organiste po Ljubljani, občasno pa je pri študentskih mašah prevzel tudi vodstvo zbora. Kot gimnazijec je obiskoval tudi šolo Glasbene matice. Po maturi je Premrl vstopil v semenišče. Tam je vodil semeniški zbor in zanj kmalu skomponiral Mašo v čast sv. Lavrenciju. V duhovnika je bil posvečen leta 1903, že leto kasneje pa je odšel na študij glasbe na Dunaj. Glavni predmeti, ki jih je obiskoval so bili kontrapunkt, kompozicija in orgle. Po vrnitvi v Ljubljano je leta 1909 nasledil Antona Foersteja na mestu urednika Cerkvenega glasbenika in kot vodjo stolnega kora ter Orglarske šole.

Med dva tisoč objavljenimi skladbami prevladujejo cerkvene. Uglasbil pa je tudi Prešernovo Zdravljico, ki je postala državna himna

»Stanko Premrl je nedvomno osrednja osebnost slovenske cerkvene glasbe 20. Stoletja,« je dejal Gregor Klančič, ki je opisal Premrlovo glasbeno pot. »Bil je plodovit skladatelj in ima opus, ki obsega več kot 2000 objavljenih del, med katerimi prevladujejo slovenske cerkvene skladbe, latinske maše in rekvijemi ter latinski mašni propriji.« Za njegova največja dela štejemo vokalno-instrumentalne stvaritve, med katerimi so pomemnejša dela: kantata Sončna pesem sv. Frančiška (1916), Maša sv. Jožefa (1930) in oratorij Sveti Jožef (1948). »Čeprav njegov posvetni opus še zdaleč ni tako obsežen kot cerkveni – in tudi v glasbeni produkciji tistega časa ni imel tako vidne in pomembne vloge, ga krasi njegova uglasbitev Prešernove Zdravljice, ki je postala državna himna. Žal ob tem lahko samo ugotavljamo, da Premrl, kot avtor napeva – kar himna je – še naprej ostaja nekoliko zapostavljen in širši slovenski javnosti manj poznan oz. v senci avtorja besedila. Je to zgolj zaradi tega ker je bil duhovnik?« se je vprašal Klančič.


Stanko Premrl (1880 - 1965)

V slovensko glasbo je vnesel prenekatero novost

»Preseneča nas, da je Premrlu ob vseh vodstvenih funkcijah uspelo še toliko komponirati. Kot osebnost je bil izredno discipliniran in urejen. Dela se je vedno lotil resno in zavzeto. Zanj glasbeni navdih ni bil ključni dejavnik za ustvarjanje, a lahko trdimo, da so njegove skladbe dejansko plod izrednega glasbenega navdiha. V slovensko glasbo je, obogaten z novimi glasbenimi dognanji, ki jih je spoznal na Dunaju, vnesel prenekatero novost; na področju cerkvene glasbe to pomeni predvsem odmik od cecilijanstva. Ob vsem tem je znal ohranjati značilne slovenske glasbene prvine in naš narodni melos,« je opisal predhodnika Klančič.

Premrl je bil dolgo tudi vodja ljubljanskega stolnega kora in Orglarske šole. Vsako leto so na stolnem koru izvedli več kot 60 latinskih maš, za večje cerkvene praznike se je zboru pridružil tudi orkester. »Premrl je vzgojil tak pevski zbor, ki mu je lahko 'sledil tudi v najbolj intimnih glasbenih doživetjih',« je Klančič citiral Alojzija Merharja. »Za Premrla nista bili pomembni le agogika in dinamika, ampak tudi deklamacija besedila, ki daje petju bistvo prave interpretacije. Tudi na Orglarski šoli je s prilagoditvijo predmetnika, kateremu je dodal nekaj novih vsebin, odgovoril na potrebe, ki so se kazale v praksi. Žal mu ni uspelo le to, da bi šola dobila tako imenovane 'pravice javnosti', danes bi temu rekli, da bi to bila državno priznana šola. Kljub temu pa je Orglarska šola uživala velik ugled, ki je njene absolvente spremljal še dolgo po letu 1945, ko je šola prenehala z delovanjem.«


Premrlovi primorski rojaki so se mu ob 50. obletnici smrti s pesmijo in molitvijo poklonili na grobu na ljubljanskih Žalah.

Kupi v trgovini

Novo
Meje
Priročniki in vodniki
29,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh