»Hvala« je beseda, ki jo višji nadškof Ševčuk v pogovoru večkrat ponovi. Svojo hvaležnost izraža predvsem papežu Frančišku, ker je svet - medtem ko vojna traja natanko šest mesecev - opozoril na »globalno grožnjo«, ki jo predstavlja trenutni oboroženi spor v Ukrajini.

Drugo zahvalo izreka vsem duhovnikom, redovnikom in škofom, ki niso zapustili ljudi pod nenehno grožnjo bombnih napadov. Dodatno zahvalo izreka tudi Evropi, ki je odprla svoja vrata ukrajinskim beguncem in jih v nekaterih primerih celo sprejela med svoje družine.

Samo Bog lahko odpre poti za vzpostavitev miru sredi te strašljive vojne.

Nadškof Ševčuk v telefonskem pogovoru za spletni portal Vatican News, prek katerega iz Kijeva podeljuje blagoslov vsem vernikom po svetu, poziva k mednarodni solidarnosti. Ob pogledu na presežno razsežnost tega, kar je papež označil za barbarstvo, zatrjuje, da je vojna »skrivnost zla … zunaj sleherne človeške oblasti in nadzora, celo zunaj nadzora tistih, ki so jo sprožili«.

»Samo Bog,« tako višji nadškof, »lahko odpre poti za vzpostavitev miru sredi te strašljive vojne.«

Vaša blaženost, kako Ukrajinska grškokatoliška cerkev med vojno še naprej uresničuje svoje poslanstvo, konkretno prinaša pomoč na območja spopadov in tolažbo tistim, ki vidijo umirati svoje prijatelje, sosede in družinske člane?

Najprej je treba povedati, da je Cerkev del ukrajinskega ljudstva: smo trpeče ljudstvo, ljudstvo, ki je bilo napadeno, žrtve te krivične agresije. V tej zavesti nam je ljudstvo vedno dajalo smernice, kako naj opravljamo svoje poslanstvo. To imenujem zakrament navzočnosti. Vidna navzočnost duhovnikov, redovnikov, škofov je zelo pomembna za naše ljudstvo, predvsem na trenutno zasedenih vojnih območjih. Mi smo z njimi.

Navzočnost Cerkve za preproste ljudi predstavlja Gospodovo navzočnost.

In ta navzočnost Cerkve za preproste ljudi predstavlja Gospodovo navzočnost. Kajti prvo vprašanje ljudi je bilo: »Kje pa je Gospod? V teh dramatičnih razmerah, ko ljudje vsak dan umirajo, kje je Bog?«

Na to bivanjsko vprašanje navzočnost Cerkve ponuja odgovor. In ta navzočnost vedno vodi k pastoralnemu delovanju: uspelo nam je ustvariti komunikacijsko mrežo in tudi načine za pošiljanje humanitarne pomoči. Znali smo biti prilagodljivi, vsak dan analizirati hitro spreminjajoče se humanitarne razmere in se nato ustrezno odzvati. Tistim, ki jih je bilo treba evakuirati, smo ponudili prevoz; tistim, ki so potrebovali hrano, smo posredovali hrano in drugo pomoč; tistim, ki so potrebovali zaščito, smo ponudili zavetje v naših cerkvah, v samostanih, ki se uporabljajo kot zaklonišča pred zračnim napadom. To je bil naš odziv: enoglasen, spontan, brez izrecnih ukazov.

V šestih mesecih spopadov nikoli niste nehali ponavljati, da je vojno »mogoče in treba dobiti z Božjim mirom« in da je »danes ta beseda - mir - enaka besedi ljubezen«. Kaj to pomeni za ljudi, ki se vsak dan, kot ste rekli, soočajo z bombami in smrtjo?

Kot pastirji vidimo, da ljudi obvladujejo tesnoba, strah in jeza. In obstajajo takšni, ki jih dražijo s podpihovanjem sovraštva do tistih, ki nas napadajo. Zato pastirji oznanjamo Evangelij miru. Ravno s tem, ko se odzivamo na ta občutja ljudi, pričujemo o Bogu, ki je ljubezen, o Bogu, ki je izvir miru.

Vtisnjeni v skupinsko zavest: množični grobovi v ukrajinski Buči. FOTO: Vatican Media

Papež je od prvega dne vojne v središče pozornosti postavil tudi Ukrajino z nenehnimi pozivi k miru in pobudami za pomoč. Toda glavna skrb papeža Frančiška je globalna: to barbarstvo ogroža ves svet, je dejal. Kako te besede odmevajo pri vas?

Zelo smo hvaležni papežu Frančišku, da je postal naš glas glede tega. Papež ima kot Petrov naslednik poseben dar, da v razmerah, ki jih doživljamo v Ukrajini, vidi globalno grožnjo. Vojna v Ukrajini prizadene samo strukturo človeštva; ti zločini ne prizadenejo samo Ukrajincev, ampak ves svet. Zato smo svetemu očetu resnično hvaležni, da je naš glasnik, tudi zato, ker je pretresel vest Zahoda in sveta s prošnjo za molitev za Ukrajino in vsesplošno solidarnost z njenim ljudstvom.

Moč, ki mi je bila dana v teh mesecih, je moč pastoralne odgovornosti: čutil sem se odgovornega ne le zase, ampak predvsem za ljudi.

V teh šestih mesecih, tudi med bombardiranjem, niste nehali izražati svojega glasu in podpore z vsakdanjimi sporočili Ukrajincem in drugim. Kaj Vam osebno daje moč v tej tragediji?

Moč, ki mi je bila dana v teh mesecih, je moč pastoralne odgovornosti: čutil sem se odgovornega ne le zase, ampak predvsem za ljudi. Zato sem najprej in predvsem skušal reševati ljudi. Tudi s sporočili, ki jih širimo vsak dan, spremljamo svoje ljudi. Mnogi povejo, da so ta sporočila zanje vir vsakdanje spodbude.

V Ukrajini na milijone državljanov doživlja trpljenje zaradi bega, obenem pa solidarnost in dobrodošlico v številnih državah. Kaj bi želeli povedali tistim, ki so odprli svoja vrata ukrajinskim družinam?

Iz globin naših src prihaja ena beseda hvaležnosti: hvala. Zavedam se, da je premalo, če rečem samo »hvala«, vendar smo resnično zelo hvaležni za to odprtost. V Evropi so begunska taborišča za Ukrajince, vendar je toliko ljudi najprej odprlo svoja srca, nato pa še vrata svojih domov, domov svojih družin. Tako se je solidarnost izkazala za krščansko vrednoto par excellence. Prosimo Gospoda, naj blagoslovi vse tiste, ki so v tem času lahko podali roko trpečemu ukrajinskemu ljudstvu.

Vojna je že od prvega strela zunaj človekovega nadzora.

Večkrat ste dejali, da »človek žal zna začeti vojno, potem pa postane njen suženj«. Kaj, upate, bo to »suženjstvo« odpravilo?

Neposredno doživljamo, da je vojna mysterium iniquitatis, o katerem je govoril sveti Pavel: to je resnično skrivnost zla, ki se odpira v tem svetu. Agresor, ki začne vojno, živi v utvari, da lahko obvladuje pravila vojne, vendar je to v resnici velika utvara.

Vojna je namreč že od prvega strela zunaj človekovega nadzora. In agresor sam postane suženj hudiča, ki ga je prinesel iz svojega srca. Zato vsak dan v molitvi Oče naš izgovarjamo: »Reši nas hudega.«

Bog je izvir miru, on je Knez miru. Verjamemo, da samo On lahko konča to skrivnost zla.