Od tega je minilo že kar nekaj mesecev, pa me ta križ na čelu še vedno spremlja in mi na neki način govori, da me Bog varuje. Navadno pokrižamo otroke, pokrižamo bolnike z željo na izboljšanje ali na čim bolj mirno slovo od življenja. Pokrižamo morda nekoga, ki nam je blizu in odhaja za dlje časa na pot ali začenja neko novo življenjsko obdobje. Starši pokrižajo nevesto, ženina ali novomašnika. Vedno sem vesela, ko vidim, da je nekdo deležen takšnega križa na čelu.

Nikoli pa si nisem mislila, da bom tudi jaz v svoji starosti deležna takšnega križa, ko se mi ne dogaja nič posebnega. Z medicinsko sestro, ki me je prišla uredit zvečer pred spanjem, sva se o marsičem pogovarjali, potem pa me je, ko je vse uredila, lepo pokrižala in mi zaželela lahko noč. Vse je bilo tako prisrčno, spontano, pomirjajoče, da sem bila lahko samo vesela in hvaležna. Sploh se ne spomnim, kdaj me je zadnjikrat kdo pokrižal. Tudi kot otrok tega nisem bila pogosto deležna. Zato sem to doživela kot nek...