Zavzeta, predana komunistka Angela Vode (1892–1985) se v revolucionarnem terorju sprašuje, kaj zdaj, ko so jo vrgli iz partije, ker je kritizirala nacistično-sovjetski pakt in samovoljo vodilnih. Njena zavzetost kljubuje prevaram, izdajam in nezaupanju tovarišev/-ic. Obišče škofa Rožmana, ki vsem pomaga, a njegovi »klerikalci« ne sodelujejo z bivšo partijko. Treba je pomagati ljudem v taboriščih, zaporih in beguncem doma. Izdajo jo Nemcem, reši se taborišča, po vojni pade v še hujše komunistično: »Ne gre soditi: Nemec, marveč: nacist. Prav tako ne Slovenec, marveč: komunist.« To je usoda prerokov nekoč in danes.

A treba je kljubovati rušenju, podiranju, čistiti meglo, laž, zavajanje, ohranjati razum in srce v podivjanih razmerah, čeprav so »človeka, ki je prišel v mlin njihovih klevet, postavili pred razsodišče, seveda za njegovim hrbtom, … ga obsodili kot škodljivca 'napredne' – danes: privilegirane pridobitno-levičarske – stvari …, oblatili tudi njegov značaj in njegovo...