Nagovor je imel ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore. FOTO: Tatjana Splichal


Na praznik sv. Alojzija Gonzage, 21. junija, je bila v ljubljanski stolnici maša v zahvalo za življenje pokojnega nadškofa Alojza Urana. Somaševanje škofov Staneta Zoreta, Marjana Turnška, Antona Stresa in Franca Šuštarja, kanonikov ljubljanske nadškofije ter številnih duhovnikov je vodil apostolski nuncij v Republiki Sloveniji Jean-Marie Speich, pridigal je nadškof Zore. Po maši so škofje molili na grobu Alojza Urana, ki je pokopan v ljubljanski stolnici.


Nadškof Stanislav Zore: Kakor je včasih zbral prijatelje za svoja praznovanja, tako nas je danes zbral na svoj godovni dan, ki ga on praznuje v nebesih. FOTO: Ksenja Hočevar


Nadškof Zore: »Kot je včasih zbral prijatelje ob svojih praznovanjih, tako nas je danes zbral ob svojem godovanju.«

»Ko smo se lani 15. aprila v tej stolnici z mašo zadušnico poslavljali od pokojnega nadškofa Alojza Urana, se zaradi okoliščin nismo mogli množično zbrati v naši stolnici sv. Nikolaja, iz katere je kot pastir te škofije vodil svojo krajevno Cerkev v letih od 2004 do 2009. Takrat smo se zbrali samo njegovi najožji sorodniki, njegovi sodelavci na škofiji, duhovniki iz njegovih župnij in iz Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano. Takrat sem tudi napovedal, da bomo slovesno mašo zadušnico zanj opravili pozneje, ko bodo okoliščine in razmere dovoljevale, da se bomo mogli v polnosti izraziti svojo hvaležnost dobremu Bogu in tudi pokojnemu nadškofu Alojzu,« je v homiliji dejal nadškof Stanislav Zore in izrazil hvaležnost Bogu, da so se sedaj razmere toliko umirile, da lahko ob godu sv. Alojzija, ki je bil nebeški zavetnik nadškofa Urana, »njemu in sebi podarimo ta dar svete maše. Kot je včasih zbral prijatelje ob svojih praznovanjih, tako nas je danes zbral ob svojem godovanju, ki ga sedaj obhaja v nebesih, kakor iskreno upamo in molimo.«


Mašo v ljubljanski stolnici je daroval apostolski nuncij Jean-Marie Speich. FOTO: Tatjana Splichal


»Pastirska služba je zame nekaj najlepšega«

Ob vseh službah, ki jih je nadškof Uran v času svojega duhovniškega in škofovskega služenja opravljal v dobro krajevne Cerkve in Cerkve v Sloveniji, je bil najraje v živem stiku z ljudmi, je dejal nadškof Zore: »Ali kot je sam dejal: 'Je pa pastirska služba zame nekaj najlepšega. Že v mladosti sem razmišljal, da bi opravljal tak poklic, da bi lahko veliko dobrega naredil za ljudi. In ko se oziram nazaj, na vse lepe in težke trenutke, vse dojemam kot nekaj dragocenega.'«


Da so mašo za pokojnega Urana darovali v tednu, ko obhajamo trideseto obletnico samostojnosti naše države, je poudaril nadškof Zore. FOTO: Tatjana Splichal


Hoja za trpečim Kristusom je za nadškofa Urana postala na poseben način boleča, ko je leta 2009 papež Benedikt XVI. sprejel njegovo odpoved službi ljubljanskega nadškofa, je dejal nadškof Zore: »Po tem dogodku je preživel nekaj težkih let, za katera je sam dejal: 'Verjetno, da je bila potrebna tudi v mojem osebnem izkustvu ta izkušnja neke negotovosti, neke bolečine, nekega notranjega stanja težkih trenutkov. In tako sem tudi jaz čutil, da je to Božja previdnost; in če to z vero vzameš, če zaupaš, Gospod že ve, kaj dela. Gotovo ima nek načrt, ki ga jaz ne razumem, ampak zaupam, da bo on to izpeljal v dobro. Vse je Bog vključil v svoj večji načrt in danes sem hvaležen tudi za tista leta, ki so bila mogoče najtežja v mojem življenju.'« Tudi takrat, je dopolnil nadškof Zore, »je bilo treba izrekati: Da, Oče in ostajati zvest, da te dogodki in dogajanje ne zlomijo.«



»Kot njegov naslednik prosim pokojnega nadškofa Urana odpuščanja za vse, kar se mu je morda krivičnega zgodilo«

»Ob tem čutim, da moram povedati dvoje,« je nadaljeval ljubljanski nadškof: »Večkrat se namreč sliši, da so bili za to trpljenje nadškofa Urana krivi slovenski škofje, celo da smo krivi tega škofje, ki smo bili imenovani po vseh teh težkih dogodkih. Zase lahko rečem, da sem si od prvega srečanja s prefektom Kongregacije za škofe kardinalom Marcom Ouelletom prizadeval, da bi se nadškof Uran lahko vrnil v našo nadškofijo, in sem bil zelo vesel, ko se je končno to moglo zgoditi. Po drugi strani pa hočem kot njegov naslednik prositi pokojnega nadškofa Urana odpuščanja za vse, kar se mu je morda krivičnega zgodilo. Preden pristopimo k oltarju, moramo po Jezusovi besedi vedno pustiti svoj dar pri oltarju in se spraviti s svojim bratom, ki ima kaj zoper nas, potem pa lahko darujemo svoj dar.«


Nadškof Uran je pokopan v grobnici v ljubljanski stolnici. FOTO: Tatjana Splichal


»Ob osamosvajanju je organiziral verige molitve«

Da mašo za pokojnega Urana darujemo v tednu, ko obhajamo trideseto obletnico samostojnosti naše države, je dejal nadškof Zore: »V nastajanje naše države, prav tako pa v njeno obrambo, je bilo poleg vsega drugega vpletene tudi veliko molitve. Nadškof Uran je bil v tistem času župnik v Šentvidu nad Ljubljano. Tam je bila ogromna vojašnica jugoslovanske vojske, v njeni neposredni okolici pa so postavili minirane barikade. Bila je velika nevarnost, saj bi bil v primeru napada Šentvid izbrisan z zemlje.« Da so v tistem času k njemu prišli prebivalci Šentvida in spontano predlagali, naj začnejo molitev, je večkrat spomnil nadškof Uran: »Ustvarile so se verige molitve podnevi in ponoči. Rožni venec so molili ves čas, dokler ni bila dosežena rešitev na Brionih in sklep o odhodu JLA iz Slovenije. In ljudje so dobili izkustvo, da je molitev tista, ki rešuje.«


Nadškof Stanislav Zore je izrazil hvaležnost Bogu, da so se sedaj razmere toliko umirile, da lahko ob godu sv. Alojzija, ki je bil nebeški zavetnik nadškofa Urana, »njemu in sebi podarimo ta dar svete maše.« FOTO: Ksenja Hočevar


»Nadškof Uran ne odhaja v pozabo, ampak ostaja z nami«

Nadškof Zore je sklenil mašni nagovor z mislijo, da se pri maši Bogu zahvaljujemo za njegovo življenje ter za njegovo duhovniško in škofovsko delo. »Zahvaljujem se tudi vsem, ki ste v tem letu na poseben način pokazali, da vam nadškof ostaja blizu. Na različne načine smo lahko začutili, da ne odhaja v pozabo, ampak ostaja med nami s svojo pesmijo, s svojimi mislimi, s svojim veselim značajem in s svojo ljubeznijo do življenja in do domovine. Dragi nadškof Uran, počivaj v miru in prosi našega Očeta skupaj z vsemi nebeščani naše krajevne Cerkve, naj sliši naše molitve in prošnje ter pošlje delavce na svojo žetev.«


»Zahvaljujem se tudi vsem, ki ste v tem letu na poseben način pokazali, da vam nadškof ostaja blizu.« FOTO: Tatjana Splichal