O Josip Ipavec (1873-1921) je izhaja iz znamenite družine skladateljev in zdravnikov iz Šentjurja pri Celju. V rodbini so se vse od srede 18. stoletja ukvarjali z medicino. Franc Ipavec je bil znan daleč naokoli po uspešnem operiranju sive mrene. Poleg tega je komponiral, podobno kot njegovi sinovi Alojz, Benjamin in Gustav, ki so s svojo glasbo močno zaznamovali slovensko narodno prebujo.

Verjetno je bil najbolj med vsemi nadarjen Gustavov sin Josip Ipavec. Po študiju medicine v Gradcu je služboval na Dunaju in Zagrebu, nato pa po svojem očetu prevzel zdravniško prakso v Šentjurju. Že kot študent je začel s komponiranjem. Njegov napredni glasbeni jezik, izbrušen kompozicijski stavek in pretanjena občutljivost za vokal so ga visoko dvigali nad številne sodobnike. Zlasti izvrstne so njegove orgelske skladbe in samospevi, ki jih je večinoma ustvarjal na nemška besedila, da bi tako dosegel širše občinstvo.

Skladateljski opus

Med njegovimi skladbami na slovenska besedila izstopa priljubljeni moški zbor Imel sem ljubi dve. Josip Ipavec je tudi avtor prvega slovenskega baleta Možiček, ki je doživel številne uprizoritve. Njegovo najobsežnejše delo, opera Princeska vrtoglavka, zaradi slabega nemškega libreta ni bila deležna uspeha in je bila tako prvič izvedena šele leta 1997, potem ko je Igor Grdina korenito predelal besedilo.

Ob 100. letnici ustvarjalčeve smrti je Grdina o njem napisal biografsko knjigo Slovenski Mozart: knjiga o Josipu Ipavcu.

Komplet znamke in žiga Ipavca pa bodo v knjižnici Šentjur razstavili že na odprtju četrtkove likovne razstave Katarine Jazbinšek, so danes sporočili s šentjurske občine.