Papež Frančišek je v poslanici za 57. svetovni dan molitve za duhovne poklice, ki ga bomo obhajali v nedeljo, 3. maja, zapisal: » …sem izbral štiri ključne besede: trpljenje, hvaležnost, pogum in hvalnica, da bi se zahvalil duhovnikom in podprl njihovo služenje. Prepričan sem, da se lahko danes, na ta 57. svetovni dan molitve za duhovne poklice, s temi besedami obrnem na vse Božje ljudstvo na temelju evangeljskega odlomka, ki nam govori o edinstveni izkušnji, ki se je pripetila Jezusu in Petru v viharni noči na Tiberijskem jezeru (prim. Mt 14,22–33).«

Poslanica papeža Frančiška za 57. svetovni dan molitve za duhovne poklice

Besede poklicanosti

Dragi bratje in sestre!

4. avgusta lani, ob 160. obletnici smrti svetega arškega župnika, sem hotel napisati pismo duhovnikom, ki vsak dan razdajajo svoje življenje v poklicu, ki jim ga je Gospod namenil, v službi Božjega ljudstva.

Ob tej priložnosti sem izbral štiri ključne besede: trpljenje, hvaležnost, pogum in hvalnica, da bi se zahvalil duhovnikom in podprl njihovo služenje. Prepričan sem, da se lahko danes, na ta 57. svetovni dan molitve za duhovne poklice, s temi besedami obrnem na vse Božje ljudstvo na temelju evangeljskega odlomka, ki nam govori o edinstveni izkušnji, ki se je pripetila Jezusu in Petru v viharni noči na Tiberijskem jezeru (prim. Mt 14,22–33).

Po množitvi kruha, ki je navdušila množice, Jezus spodbudi svoje učence, naj gredo v čoln in se prepeljejo pred njim na drugo stran, medtem ko bi sam odpustil množice. Podoba učencev, ki prečkajo jezero, na nek način prikliče v spomin pot našega življenjskega bivanja. Seveda, čoln našega življenja se naprej premika počasi, vedno nemiren zaradi iskanja srečnega pristana, pripravljen soočiti se s tveganji in priložnostmi morja, obenem pa želi od krmarja sprejeti obrat, ki ga bo končno vodil v pravo smer. Včasih se seveda lahko zgodi, da čoln zgreši, da se pusti zaslepiti utvaram, namesto da bi sledil svetilniku, ki bi ga vodil v varno pristanišče, ali pa ga premetavajo nasprotni valovi težav, dvomov in strahov.

Enako se dogaja tudi v srcih učencev, poklicanih, da sledijo Učitelju iz Nazareta, ki se morajo odločiti oditi na drugo stran, tako da zapustijo lastno varnost, da bi sledili Gospodu. To tveganje ni pomirjujoče: noči se, piha nasproten veter, čoln premetavajo valovi in preplaviti ga more strah, da mu ne bo uspelo in se pričakovanja klica ne bodo uresničila.

Toda evangelij nam pravi, da v pustolovščini na tej težki poti nismo sami. Gospod, ki skoraj izsili zoro sredi noči, hodi po nemirnih vodah, da bi se pridružil učencem, Petra povabi, naj mu gre naproti po valovih, ga reši, ko vidi, da se potaplja, in končno stopi v čoln in ustavi veter.

Prva beseda poklicanosti je torej hvaležnost. Izbrati pravo smer ni nekaj, kar dosežemo le z lastnim prizadevanjem, niti ni odvisno samo od poti, ki jo izberemo. Izpolnitev življenja in življenjskih načrtov ni matematični rezultat tega, za kar se odloči vsak posameznik; nasprotno, je predvsem odgovor na klic, ki nam prihaja od zgoraj. Gospod je tisti, ki nam pokaže smer, kam naj gremo, in nam še pred tem daje pogum, da stopimo v čoln. On, ki nas kliče, postane tudi naš krmar, da bi nas spremljal, nam pokazal smer, preprečil, da bi zadeli v čeri neodločnosti, in nas celo usposobi, da hodimo po razburkanih vodah.

Vsak poklic se rodi iz tistega ljubečega pogleda, s katerim nam je Gospod prišel naproti, morda prav takrat, ko je naš čoln zajel vihar. »Bolj kot naša izbira, je poklic odgovor na zastonjski Gospodov klic« (Pismo duhovnikom, 4. avgusta 2019); zato ga bomo mogli odkriti in se ga okleniti, ko bomo odprli naša srca v hvaležnosti in prepoznali Božji mimohod v svojem življenju.

Ko učenci zagledajo, kako se jim Jezus bliža hodeč po vodi, sprva mislijo, da je prikazen in se prestrašijo. Toda Jezus jih takoj prepriča z besedo, ki mora vedno spremljati naše življenje in našo pot poklicanosti: »Pogum, jaz sem, ne bojte se!« (v. 27). Prav to je druga beseda, ki vam bi jo rad namenil: pogum.

To, kar nas pogosto ovira, da bi hodili, rasli in izbrali pot, ki nam jo je Gospod začrtal, so prikazni, ki vznemirjajo naša srca. Ko smo poklicani, da zapustimo svojo varno obalo in sprejmemo življenjski stan - kot je poroka, službeno duhovništvo, posvečeno življenje - se pogosto prvi odziv pojavi kot »neverjeten privid«: nemogoče, da bi bil ta poklic zame; je to res prava pot? Ali Gospod res hoče, da to storim?

In sčasoma v nas rastejo vsi ti pomisleki, ta opravičevanja in ta preračunljivost, ki nam jemljejo polet, nas vznemirjajo in nas ohromijo že na izhodišču: mislimo, da smo se zmotili, da temu ne bomo kos, da smo preprosto imeli privid, ki ga je treba pregnati.

Gospod ve, da temeljna življenjska izbira – kot je poroka ali posebna posvetitev v njegovi službi - zahteva pogum. On pozna vprašanja, dvome in težave, ki pretresajo čoln našega srca, zato nas pomirja: »Ne boj se, jaz sem s teboj!«. Vera v navzočnost njega, ki nam prihaja naproti in nas spremlja, tudi ko je morje viharno, nas osvobaja lenobe, ki sem jo že imel priložnost opredeliti kot »sladko žalost« (Pismo duhovnikom, 4. avgusta 2019), se pravi, osvobaja nas notranje malodušnosti, ki nas ovira in preprečuje, da bi okusili lepoto poklicanosti.

V pismu duhovnikom sem govoril tudi o trpljenju, toda tu bi rad to besedo izrazil drugače in jo poimenoval utrujenost. Vsak poklic vključuje neko zavzetost. Gospod nas pokliče, ker nas hoče narediti zmožne, da bi kot Peter »hodili po vodi«, torej vzeli svoje življenje v roke, da ga damo v službo evangeliju, na konkretne in vsakdanje načine, ki nam jih on pokaže, in predvsem v različnih oblikah poklicanosti v laiško, duhovniško in posvečeno življenje. Mi pa smo podobni apostolu: imamo željo in polet, istočasno pa nas zaznamujejo slabosti in strahovi.

Če pustimo, da nas prestraši misel na odgovornosti, ki nas čakajo - v zakonskem življenju ali v duhovniški službi - ali preizkušnje, ki se bodo pojavile, se bomo zelo hitro obrnili proč od Jezusa in podobno kot Peter se bomo začeli potapljati. Nasprotno, ne glede na naše slabosti in revščino nas vera usposablja, da gremo naproti vstalemu Gospodu in zmagujemo celo viharje. Dejansko nam proži roko, ko v utrujenosti ali strahu tvegamo, da se bomo potopili, in nam daje potreben polet, da svojo poklicanost živimo z veseljem in navdušenjem.

Vendar, ko Jezus stopi v čoln, veter poneha in valovi se umirijo. To je lepa podoba tega, kar Gospod lahko stori v času razburkanosti in viharjev v našem življenju: on zapove nasprotnim vetrom, naj utihnejo, in sile zla, strahu, odpovedi nimajo več moči nad nami.

V določenem poklicu, katerega smo poklicani živeti, nas morejo ti vetrovi izčrpati. Tu mislim na tiste, ki imajo pomembne odgovornosti v civilni družbi, na poročene, ki jih bi rad - ne brez razloga - imenoval »pogumne«, posebej pa na tiste, ki so sprejeli posvečeno življenje in duhovništvo. Poznam vaše napore, občutke osamljenosti, ki včasih težijo vaša srca, nevarnost, da padete v rutino, ki postopoma ugaša ogenj gorečnosti poklica, breme negotovosti in nestalnosti našega časa, zaskrbljenost glede prihodnosti. Pogum, ne bojte se! Jezus je poleg nas in če ga prepoznamo kot edinega Gospoda našega življenja, iztegne roko in nas prime, da bi nas rešil.

In potem, se celo sredi valov naše življenje odpre za hvalnico. To je zadnja od besed poklicanosti in hoče biti tudi povabilo, da gojimo notranje razpoloženje presvete Device Marije: hvaležna za Božji pogled, ki je zrl nanjo, je v veri predala strahove in vznemirjenosti, pogumno sprejela klic in svoje življenje naredila za večno hvalnico Gospodu.

Dragi prijatelji, posebej na današnji dan, vendar tudi v rednem pastoralnem delovanju naših skupnosti, vabim Cerkev, naj pospešuje poklice. Dotakne naj se srca vsakega vernika, in ga usposobi, da bo mogel vsak s hvaležnostjo odkriti njemu namenjen Božji klic, najti pogum, da izreče »da«, premaga vse nevšečnosti s pomočjo vere v Kristusa in končno daruje svoje življenje kot hvalnico Bogu, da se daruje za svoje brate in za ves svet. Naj nas spremlja Devica Marija in posreduje za nas.

Frančišek

Rim, pri svetem Janezu v Lateranu, 8. marca 2020, 2. postna nedelja