Človek v ta svet ni le postavljen. Smo soudeleženci in soustvarjalci. Ljudje preteklosti so znali povezovati ta svet z onstranstvom in stvarstvo razumeti kot svojevrsten evangelij. Dandanašnje nasilje nad sobitji in okoljem kristjane kliče k pomembnemu poslanstvu.

V prostoru in času življenja nas obdaja množica zemeljskih reči. Zdi se, da v danem trenutku opazimo bistveno več teh, ki jih imamo za slabe, kot onih dobrih. Nasprotno se iz spomina nekako brišejo neljubi dogodki. Lahko si predstavljamo, da večnost zato pomeni dokončno pozabo vsega hudega.

Med slabimi in dobrimi rečmi, ki nas obdajajo, obstaja nepregledna množica takšnih, o katerih nič ne rečemo. Samo so. Seveda smo naučeni, da se tu in tam zahvalimo za zrak, vodo in zemljo, za sobitja, za vse stvarstvo torej. Otroci bolj. Včasih – a zaradi odtrganosti civilizacij od ostale narave vse redkeje – zahvalna molitev privre tudi spontano, kot čudenje, vzhičenost.

Vse je del stvarstva

St...