Nadaljevanje iz: Pohorski bataljon: Uničujoč vpliv Franca Rozmana - Staneta

Ker se je v drugi polovici leta 1942 nabrala v Pohorskem bataljonu večja skupina prepričanih komunističnih revolucionarjev, so nekatere organizirano pošiljali »na teren«, kjer so opravljali razne dejavnosti, povezane z revolucijo. Omenil sem Franca Zalaznika in Borisa Čižmeka - Bora, druge sem izpusti, saj več o tem piše France Filipič v svoji obsežni knjigi Pohorski bataljon (Ljubljana, 1979). Naj omenim samo še Franca Osojnika - Kostjo, ki se mu je v začetku avgusta 1942 uspelo rešiti iz tabora »Lackove čete« pri Hrastju, severno od Ptuja, kjer so Nemci uničili, Jožeta Lacka pa ujeli in kasneje ustrelili na Ptuju. Vsi so bili aktivisti komunistično-morilske tolpe.

Podobe uničenja Pohorskega bataljona.

Franca Osojnika - Kostjo so ubili na morilski akciji

Osojnik, kot ideološki vodja »Lackovcev« se je rešil na Pohorje. Konec decembra se je odpravil na območje Ptuja, na sestanku vodstva Pohorskega bataljona je povedal, »da gre likvidirat kmeta Kneza, ki je 8. avgusta 1942 izdal slovenjegoriško četo« (tako Filipič, str. 468). 4. januarja 1943 naj bi se vrnil z »akcije« nazaj na Pohorje, vendar ga je 29. decembra v Krčevini pri Vurbergu v hiši Franca Krambergerja prestregla policija. Pozvala ga je k predaji, ker pa je hotel zbežati, so ga na pragu hiše ustrelili. Ker so potem hoteli aretirati še Krambergerjeve, se je eden od bratov skušal rešiti in prav tako so ga hudo ranili ter odpeljali v ptujsko bolnišnico, kjer je čez nekaj ur umrl (Filipič, str. 470). Osojnik je bil glavni krivec za uničenje »slovenjegoriške čete« in mučeniško smrt Jožeta Lacka, saj jo je s svojo komunistično-revolucionarno ideologijo ustvaril.

Podobe uničenja Pohorskega bataljona, Šarhova otroka.

»Likvidatorji« iz Pohorskega bataljona

Tako kot kasneje Pohorski bataljon, so tudi Osojnikovi »Lackovci« poleti 1942 na območju Ptuja ropali, grozili in ubijali ljudi. Njihovo uničenje je bilo neizbežno. Knez, ki ga je šel ubit Osojnik, ni bil nič kriv. Del revolucionarne ideologije je (bil) tudi kazanje na grešne kozle.

Tako so borci Pohorskega bataljona »osvobajali« domovino. Spremljali so jih umori in povzročali so gorje mnogim ljudem. Tudi drugi odposlanec iz Pohorskega bataljona, Janko Pihler - Don (morilec Sonje Oman - Darje v Mariboru 30. oktobra 1942), ki je bil »poslan« na posebne naloge v Maribor, je marca 1943 v Bezini pri Slovenskih Konjicah »med drugim likvidiral nemčurja« (tako Filipič, str. 471) Furmana. Pihler se je gibal z legitimacijo na ime Taubinger, Nemci so ga aretirali (21. aprila 1943 je vpisan v zaporno knjigo v Mariboru) in ga 4. julija 1943 obglavili v Gradcu. Tudi on je že desetletja, skupaj z drugimi »osvoboditelji« Slovenstva čaščen na spomenikih in borčevskih proslavah.

Tudi Šarhova Jožek in Vanček imata pri Treh žebljih svoj pomnik. FOTO: Ivo Žajdela

Naropane hrane je bilo za tri mesece za 70 partizanskih ust

»Pohorci« so zemljanke postavili v petih do šestih dneh in božič so »praznovali« že v njih. »Iz doline smo dobili žganja in potice,« je zapisal Filipič (str. 475). Nakradene hrane so imeli za več mesecev. Koliko je je bilo, pove podatek, da je bilo na dan uničenja v Pohorskem bataljonu 70 partizanskih ust. Od skladišč je bilo eno v taborišču, v zemljanki blizu kuhinje, druga pa so bila v smeri proti Trem kraljem. V njih so imeli nagrmadene hrane za tri mesece. Vincenc Janko - Harkov (kasnejši krvolok iz t. i. pohorske afere) je zapisal: »Imeli smo zlasti mnogo mesa in krompirja« (Filipič, str. 482). Štab štajerske IV. operativne cone pa je v poročilu glavnemu partizanskemu poveljstvu 10. januarja 1943 zapisal, da so imeli po izjavi Franca Rozmana - Staneta hrane »za pet mesecev, če računamo eno kilo suhe hrane na človeka«.

Podobe uničenja Pohorskega bataljona.

Šlo je za navadno »rauberbando«

Direktivo za »zbiranje« (skozi sistematične roparske pohode) hrane so »Pohorci« dobili pozno jeseni prav od tega štaba, torej od Franca Rozmana - Staneta. »Zato je pač koncentriral vso aktivnost v to smer. Če pa upoštevamo dejstvo, da je vsaka ekonomska akcija bila povezana z vojaško, ker je bila skoraj vsaka trgovina zastražena, potem vidimo, da je bataljon imel stalen stik s sovražnikom. Velike rekvizicije, ki jih je bataljon delal, so prisilile sovražnika, da je zelo pogosto delal 'hajke' velikega obsega ...« Tako je Rozmanov štab »pojasnjeval« roparsko-morilske »akcije« šefom revolucije na Dolenjsko (Filipič, str. 490).

Po uničenju bataljona so zanj Nemci uporabili termin, da je šlo za navadno »rauberbando«, torej za roparsko tolpo (Filipič, str. 581). V poročilu so 18. januarja 1943 zapisali, da je »ta banda« do njenega uničenja izvedla »nič manj kot 105 roparskih« napadov in devet požigov. Člani »bande« pa so poleg tega še »umorili, ranili ali odvedli« okrog 30 oseb (Filipič, str. 578).

Podobe uničenja Pohorskega bataljona.

Kaj so bili partizani in kaj povojni križarji

Nemci so tabor Pohorskega bataljona pri Osankarici na Pohorju napadli 8. januarja 1943. Do takrat so zbrali dovolj podatkov o tem, kje približno se nahaja. Seveda so bili Nemci kruti okupatorji. Vendar so bili takrat tudi edina oblast, ki je preganjala huda kazniva dejanja, zelo omejeno in pristransko, a vendarle. Pohorski bataljon so kot »navadno« roparsko in morilsko tolpo dolgo brezuspešno zasledovali. V nekem trenutku so razmere dozorele, da so jo lahko uničili. Takšno tolpo bi povsod po svetu preganjala vsaka oblast. Spomnimo se samo, za primerjavo, kako dosledno in kruto je po vojni komunistična Udba zasledovala in dosledno uničevala t. i. Matjaževo vojsko, ki jo je ves čas imenovala bande.

Podobe uničenja Pohorskega bataljona, Nemci z edinim preživelim.

Skrbno načrtovana akcija

Nemci so iz širše okolice zbrali okoli 2.000 vojakov: policijske čete iz Krškega, Slovenj Gradca, Šoštanja, Ljubnega in Celja, orožništvo iz Celja ter celotnega celjskega in mariborskega okrožja, vojsko iz Laškega, Slovenske Bistrice, Radelj in Slovenj Gradca ter vermanšaft iz Celja in Maribora (Filipič, str. 515).

V akcijo na Pohorje so šli s severne strani, iz Ruš, in z južne strani, iz Oplotnice.

Spopad je trajal dve uri in četrt. Nemci so ubili 69 borcev, med njimi deset žensk (v Filipičevi knjigi je vse podrobno opisano, zato spopada in uničenja tu ne bom podrobneje opisoval). Živega so ujeli le enega partizana, Franca Kunaverja - Sulca, ki je bil ranjen in so ga Nemci najprej pozdravili v bolnišnici, potem pa so ga kot žrtev povračilnih ukrepov (t. i. »talca«) 30. junija 1943 ustrelili pri Ljubnem. Trupla ubitih borcev so odpeljali v Gradec in jih pokopali na tamkajšnjem centralnem pokopališču. Tam je zdaj osrednji spomenik žrtvam nacizma.

Nemci so ubite »Pohorce« odpeljali v Gradec in jih tam pokopali, grob »Pohorcev«. VIR: Arhiv Slovenije

Za nameček so uničili še skupino na Št. Vidu

Po vojni so v propagandnih zapisih pisali, da je ob napadu »poginilo nad 200 esesovcev«, kar pa seveda ni bilo res (Filipič, str. 549). Ubitih je bilo 19 Nemcev: policija je imela 16 mrtvih in 26 ranjenih, vojska enega mrtvega in dva ranjena, vermanšaft pa dva mrtva in tri ranjene.

Manjša skupina je Pohorski bataljon zapustila pred njegovim uničenjem. Nemci so jo obkolili in uničili na Završah, zahodno od Mislinje. Verjetno so ti kradli živila, kot so v svojih poročilih pisali Nemci. 8. januarja 1943 so štirje partizani pokradli živila pri nekem kmetu na Završah, 11. januarja spet štirje partizani na Graški gori, 12. januarja je osem partizanov plenilo živila pri dveh kmetih v Št. Vidu, isti dan je dvanajst partizanov oropalo trgovino v Gornjem Doliču, 13. januarja je spet dvanajst partizanov v Šentflorijanu (Dolič) ropalo živila in potrošniško blago.

17. januarja 1943 jih je skupina orožnikov iz Slovenj Gradca obkolila v župnijskem hlevu na Završah in uničila. Ubili so šest partizanov, ki so bili še pred nekaj dnevi člani Štajerskega bataljona. Nemci so zaradi pomoči partizanom zaprli tudi nekaj ljudi na Završah, med njimi župnika Maksa Ledineka, ki so ga odpeljali v koncentracijsko taborišče v Nemčijo.

»Pohorska legenda« sredi Maribora leta 2023, razstava o Pohorskem bataljonu na Osankarici. FOTO: Ivo Žajdela

Od 70 borcev Pohorskega bataljona je bilo 51 komunistov

Vsak večer so bili borci Pohorskega bataljona podvrženi ideološki indoktrinaciji. »Popoldne so se vršili navadno tudi partijski in skojevski sestanki,« je zapisal Filipič (str. 482). Brali so brošuro Naša pest, osnovne točke OF in drugo (Filipič, str. 475). »Politične ure« je vodil komisar Jože Menih - Rajko (Filipič, str. 478).

Menih je dan pred uničenjem Pohorskega bataljona, 7. januarja 1943, napisal »Poročilo o delovanju partije I. bataljona Pohorskega odreda v mesecu decembru in januarju«. Poročilo je dragocen dokument, saj nam je »narodni heroj« v njem zapustil za zgodovino pomembne podatke o tem, koliko je bil Pohorski bataljon milica komunistične partije in koliko ne. Zapisal je: »V bataljonu je organiziranih 28 partijcev, 7 kandidatov, 16 skojevcev, skupno 51. Ker je bilo v Pohorskem bataljonu takrat 70 partizanov, ta številka pomeni, da jih je bilo krepko čez polovico komunistov, večina ostalih pa so bili pač njihovi simpatizerji. Če to ne bi bili, bi jih politkomisarska politika uničila. Tako je to bilo v partizanih – kljub floskulam, ki jih slišimo tu in tam, da pa so nekateri »navadni« partizani vendarle bili samo »narodnoosvobodilni« borci, ki naj ne bi imeli s komunizmom in revolucijo nič. Čisto mogoče, da kdo od izrekovalcev te floskule vanjo verjame, toda resnica se na pobožne želje ne ozira.

»Pohorska legenda« sredi Maribora leta 2023, razstava o Pohorskem bataljonu na Osankarici. FOTO: Ivo Žajdela

Pohorski bataljon je bil prežet s komunizmom

Jože Menih - Rajko je v omenjenem pismu dokaj natančno poročal o komunistični indoktrinaciji v Pohorskem bataljonu. Od 30. decembra do 7. januarja 1943 so imeli osem političnih ur in tudi »Kompartija je oživela«. »Vršili so se celični sestanki v vseh četah. Na teh so se organizirali študijski kurzi, ki jih vodijo tovariši Rado, Mrož, Miloš in Trpin. Ponovno so se vršili skojevski sestanki. Študijske sestanke Skoja vodi tovariš Miloš.« In še: »1. četa 2 celična sestanka, 2 študij. Sest. (Marx in m. Delo); 2. četa 4 celični sestanki, 3. študij. Sest. (Marx in delo); 3. četa 5 celičnih sestankov, 2. študij. Sest. (Marx in Delo).« Vse to je zapisal Filipič v svoji knjigi (str. 484 in 489), vendar, kdo tovrstne knjige bere? Nihče, saj ni treba, ker nekateri o Pohorskem bataljonu vse vedo iz bogatega poučevanja o njem pred letom 1990, po tem letu pa iz govorov na borčevskih proslavah na Osankarici ter iz Enciklopedije Slovenije in Wikipedije.

Podatke o partijcih oziroma komunizmu v Pohorskem bataljonu je leta 1993 v Časopisu za zgodovino in narodopisje (št. 2, str. 267) v prispevku pod naslovom Partizanske enote na slovenskem Štajerskem 1941–1945 navedel tudi Milan Ževart.

Teorije zarot za puhoglavce

Mnogim v javnosti izpostavljenim dogodkom ter osebnostim so po vojni dodali mitske razsežnosti in tudi trditve, ki sodijo med teorije zarote. Tudi z uničenjem Pohorskega bataljona je tako. Večkrat je slišati, da so Pohorski bataljon izdali komunisti iz vrhov partije, ker jim delovanje Pohorskega bataljona ni bilo pogodu, saj v njihovih vrstah naj ne bi bilo borcev komunistov. Pri tem se je omenjalo celo starega Šarha, ki naj bi bil »pravi« ljudski junak in primer pristne in čiste domoljubnosti. Vse to je le posledica mitiziranja in teorij zarot. Oboje pa je vedno služilo rdeči propagandi in predvsem zakritju resnice.

Pohorski bataljon se glede vprašanj komunizma in revolucije ni prav v ničemer razlikoval od drugih komunistično-partizanskih enot drugod po Sloveniji. Ves čas so ga organizirali in vodili komunisti, v bataljonu je bil politkomisar (izrazito komunistično ideološko-revolucionarna funkcija) s svojimi pomočniki, ki je soodločal o vsem.

Zgodovinar Milan Ževart je k temu celo dodal, da je bil delež komunistov v prvih štajerskih partizanskih enotah v primerjavi z njihovim deležem v partizanskih enotah v drugih slovenskih pokrajinah leta 1941 celo največji. »V štajerskih partizanskih enotah so tedaj komunisti predstavljali približno štiri petine partizanov,« je zapisal. Besedico »približno« pa je uporabil zato, ker za 23 partizanov Pohorskega bataljona ni bilo mogoče ugotoviti njihove politične pripadnosti.

»Pohorska legenda« sredi Maribora leta 2023, razstava o Pohorskem bataljonu na Osankarici. FOTO: Ivo Žajdela

Uničujoče posledice partizanjenja

Ne samo Pohorski bataljon, tudi druge partizanske enote so delovale na takšen način. Posledice so bile porazne. Naj navedem samo tiste najhujše. Od julija 1941 do uničenja Pohorskega bataljona je (nemška) redarstvena policija na Štajerskem ubila »na terenu 164 banditov, 1043 pa jih je bilo ustreljenih po razsodbi izjemnega sodišča«. »Banditi« pa so ubili 162 oseb in jih 126 ranili. Posledice delovanja komunističnih partizanov (v resnici komunistične revolucionarne milice) so bile porazne. Niti skrajno previdni France Filipič se resnici tu in tam ni mogel izogniti in ena takšnih mu je ušla v obliki uporabljene terminologije. Zapisal je (str. 498–499): »Kajti v bistvu je vse to, kar je bilo v sodnih zaporih prignano pred puške po sodbi nekakega 'izjemnega sodišča' /.../ po vsem značaju in okoliščinah usmrčeno zgolj kot povračilno dejanje za partizanske akcije.« Kot povračilno dejanje torej. Na primer t. i. talci so bili v resnici žrtve povračilnih ukrepov.

Žrtve povračilnih ukrepov zaradi komunističnega partizanjenja

Ja, pravo ime za »talce« je žrtve povračilnih ukrepov. Zmoti le tisti Filipičev »zgolj«. Umorjeni ljudje niso nikoli le neki »zgolj«. Še zlasti pa ne v razmerah, kot so se odvijale v Sloveniji v letih od 1941 do 1945, ko so komunisti okupacijo izkoristili (zlorabili) za izvajanje (in izvedbo) komunistične revolucije. To pa pomeni, da so bili vsi »talci« (v resnici žrtve povračilnih ukrepov) žrtve, ki jih je takrat povzročalo revolucionarno partizanjenje. Ko je Untersturmführer Mack napisal prej omenjeno poročilo na začetku leta 1943 s poraznimi podatki o žrtvah od leta 1941 do začetka januarja 1943, je potem vojna trajala še polni dve leti in pol. Nikjer po okupirani Evropi ni bilo česa takšnega, le v Kardeljevi Sloveniji in Brozovi Jugoslaviji se je dogajalo nekaj tako pošastno zločinskega (in neskončno neodgovornega). Seveda, za lastno oblast in uničenje političnih nasprotnikov so (bila) dovoljena prav vsa sredstva. Žrtve za komuniste niso bile nikoli pomembne, niti njihovo število ne.

Nemška policija je 24. in 31. decembra 1942 na Kostavski planini uničevala moravški in kamniški bataljon, 8. januarja 1943 Pohorski bataljon, 19. januarja 1943 v Kališah kamniški bataljon – in tako naprej prej ter kasneje.

Lesena brv na poti do Treh žebljev na Osankarici je dodobra načeta. FOTO: Ivo Žajdela

Pravljice o starem in mladih Šarhih

Dolgo že poslušam pravljice o starem in mladih Šarhih. Toda to so le bolj ali manj zrežirani miti, ki z resnico nimajo nič skupnega. »Stari« Šarh je bil tako neodgovoren oče, da je v morijo na in okoli Pohorja pripustil celo svoje sinove, ki so bili še otroci. Namesto da bi jim, če ne bi šlo drugače, če ga ne bi poslušli, primazal eno okoli ušes, ju je vzel s seboj v pohorske gozdove. Vsi štirje Šarhi, tako »stari« kot tudi trije mladeniči, so sodelovali pri večini »akcij«, ki sem jih omenil (ne opisal!) v tem prispevku. Da so po vojni režimovci prikrili svoje neskončne zločine, so pač rabili mite. In če so bili ti čustveno nabiti, kot je bil mit o Šarhih, toliko bolje za njih.

V svetu mitologij in barabij

Bralce na tem mestu tega podlistka prosim, da si gredo prebrat prvi in drugi del podlistka, kjer sem objavil nekaj odlomkov iz govorov politikov na Osankarici ali na t. i. Šarhovem pohodu. Po vsem povedanem bodo lahko videli, v kakšnem absurdnem mitostanu živijo mnogi v Sloveniji tako glede partizanščine, t. i. NOB, kot tudi Pohorskega bataljona. Izgovorjene nebuloze Pahorja, Türka, Bratuškove in drugih so neznosne. Že nekaj časa se sprašujem, kako to, da se Slovenci ne zavedamo, da živimo v nerealnem svetu, v svetu mitologij in barabij. Tudi na tem primeru lahko vsak vidi, v kakšnem svetu danes živi večina Slovencev. Ob tem res ne bi rad zapisal, da nam ni rešitve ...

Nadaljevanje v desetem delu: Pohorski bataljon: Zadnji še živeči mit.