Nadaljevanje iz: Pohorski bataljon: Po sledi dveh mitologij

Franc Zalaznik - Leon je v knjigi spominov Dolga in težka pot (Maribor, 1963) opisal vrsto primerov, kako so partizani na Štajerskem, predvsem pa na širšem območju Šaleške doline, Mislinje in Pohorja, kjer je bil sam zraven, nenehno ropali izbrane kmete in trgovine ter ubijali »izdajalce«, o njih sem pisal že v 3. nadaljevanju.

Hutterjeva vila nad Ribnico na Pohorju. Josip Hutter je v Mariboru vodil tekstilno tovarno in je vzorno skrbel za delavce.

Nad »nekega izdajavca« Arka v Zagorje

Na straneh 66 in 67 je Zalaznik opisal, kako sta z Tonetom Okrogarjem - Nestlom (tudi njega je komunistični režim po zmagi revolucije po vojni razglasili za »narodnega heroja«) dobila nalogo (partizanom Štajerskega bataljona sta poveljevala komisar Boris Čižmek - Bor in komandant Rudi Knez - Silas), da gresta »likvidirat nekega izdajavca« Arka v Zagorje (njuna partizanska skupina se je takrat, verjetno sredi junija 1942, nahajala na Šipku nad Trojanami).

»Hodila sva tri ure. Nestl je tekel pred menoj kot srna, da sem ga komaj dohajal. Ob mraku sva prišla do Arkove hiše. Stopila sva pod kozolec, kjer sem počakal na straži. Nestl je odšel in se vrnil še z nekim moškim. Vsi trije smo se pogovorili, kako naj ga likvidiramo. Moški je poslal v hišo tudi svojo ženo, ki naj bi pozvedela, ali je Arko doma. Čez čas se je vrnila in povedala, da ga do dvanajste ure ne bo. Zato smo sklenili, da ga primemo drugič.«

Na strani 67 je omenil, da so v Nazarjah vdrli v »neko trgovino«, ki so jo gotovo izropali, čeprav tega ni zapisal.

8. oktobra 1942 so partizani požgali Hutterjevo vilo nad Ribnico na Pohorju.

»Izdajalce« je treba uničevati

Tako imenovani I. štajerski bataljon, ki sta ga vodila komisar Boris Čižmek - Bor in komandant Rudi Knez - Silas, se je avgusta 1942 utaboril pod vrhom Kamna med Smrekovcem in Belo pečjo. Tam jim ni šlo slabo, saj naj bi jim kmetje dovolili, da so klali živino, ki se je pasla na tamkajšnjih planinah (France Filipič, Pohorski bataljon, Ljubljana, 1979, str. 694). Toda niso jedli samo mesa, ampak so tudi ubijali. To naj bi počeli po ukazu »Glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet«, ki naj bi terjal, »da je treba izdajalce uničevati. Bataljon je zato izvršil »nekaj justifikacij«, hiše »izdajalcev je požgal, njihovo premoženje pa zaplenil«. Takrat je Čižmekov bataljon požgal tudi planinski koči na Uršlji gori in na Raduhi, »sicer bi se nam bili ugnezdili vanje Nemci«, kot je zapisala Olga Kastelic, borka v tem bataljonu. Zapisala je tudi, da so nekoč ujeli bivšega jugoslovanskega oficirja in ga »justificirali« na Beli peči (Filipič, str. 695).

Senjorjev dom pri Ribniškem jezeru na Pohorju so odprli leta 1932.

Pastirja Kristijana Vavdija so živega pribili na vrata koče in kočo zažgali

Filipič ni napisal, koga vse sta Čižmek in Knez umorila ter kaj in kje sta požigala. Je pa to natančno navedel zgodovinar dr. Marjan Linasi v knjigi V viharnih letih 1941–1945 (Mohorjeva družba Celovec, 2019, str. 455–499).

1. štajerski bataljon, ki sta ga vodila komisar Boris Čižmek - Bor in komandant Rudi Knez - Silas, je 30. julija 1942 na planini Arta, blizu znane Snežne jame pod Raduho, na grozovit način umorili pastirja Kristijana Vavdija. Živega so pribili na vrata koče in kočo zažgali (Milko Mikola, Revolucionarno nasilje na Štajerskem 1941–1945, Celje, 2014, str. 74).

Zatem so 18. avgusta 1942 požgal domačijo Ivana Dlopsta, po domače Kneza, v Bistri pri Črni. Isti dan so nedaleč stran od zločina na planini Arta, malo vzhodneje, umorili Knezovega pastirja Janeza Robnika iz Luč, starega 58 let. Umorili so ga blizu svojega tabora nad Kalom na pašni planini Bela peč vzhodno od Raduhe.

Na omenjeni Beli peči so dan prej, 17. avgusta, umorili Petra Mihailoviča Sokolova, po rodu Rusa, sicer domačina, ki so ga okrivili, da je gestapovski vohun na Prevaljah. Sokolov se je rodil 1903 in se udeležil ruske državljanske vojne na strani protirevolucionarjev (general Molčanov), leta 1924 je emigriral v Jugoslavijo.

Senjorjev dom pri Ribniškem jezeru na Pohorju, na višini 1.520 m, pred letom 1934.

Čižmek in Knez sta požgala vrsto domačij

13. avgust 1942 so partizani požgali dve domačiji, na eni naj bi dve hčerki zaprli v hišo in vanjo vrgli ročno bombo, a sta se iz goreče hiše uspeli rešiti, pri drugi naj bi sina vrgli na odprto ognjišče, našli so ga napol zoglenelega. V prvem primeru je šlo za kmetijo Spodnji Berložnik, v drugem pa za domačijo I. Mazej, oboje v Belih Vodah pri Šoštanju.

21. avgusta 1942 okrog pol šestih zvečer je 1. štajerski bataljon požgal domačije: Mlinarsko v Bistri, last pokrajinske gozdne uprave (Gauforstverwaltung). Dvajset minut čez šesto zvečer so požgali domačijo Pudgarsko na Ludranskem Vrhu, ki je bila prav tako last pokrajinske gozdne uprave. Po šesti uri zvečer so požgali domačijo gozdarskega delovodje Jožeta Grabnerja, po domače Najevnika, na Ludranskem Vrhu (poleg znamenite Najevske lipe) in Smrečnikovo domačijo, last Marije Piko, prav tako na Ludranskem Vrhu. Na slednji so partizani ob tej priložnosti umorili in vrgli v ogenj enaindvajsetletnega sina Valentina Pika (roj. 1922) ter deklo Frančiško Kep. 28. avgusta zvečer so v Zgornjem Javorju požgali domačijo Ivana Kompreja, po domače Kavnika, kjer so gospodarja tudi umorili.

Senjorjev dom pri Ribniškem jezeru na Pohorju.

Na Uršlji gori so požgali zavetišče, cerkveno gostilno in planinski dom

5. avgusta je Štajerski bataljon požgal in uničil mozirsko planinsko kočo, ne­kaj dni kasneje še kočo na Smrekovcu. Patrulja 1. štajerskega bataljona pod vodstvom Vlada Letonje - Janeza je 29. avgusta 1942 med pol deseto in dvanajsto ponoči požgala tudi vse tri objekte na Uršlji gori. Požgali so zavetišče Riharda Skubica, cerkveno gostilno in dom Slovenskega planinskega društva. Mimogrede so na poti z Uršlje gore požgali še Šisernikovo domačijo in Križanovo gostilno, oboje last Riharda Skubica, direktorja trboveljske premogokopne družbe. 30. avgusta 1942 so v Zgornjem Javorju požgali lovsko kočo, last Viljema Kosija, trgovca iz Šoštanja in upravnika zdravilišča Topolšica.

Senjorjev dom na Pohorju so partizani požgali 8. oktobra 1942.

»Vojvodo« Kneza - Silasa so ubili partizani sami

Tako kot mnoge partizanske klavce iz leta 1941 in 1942, so tudi klavca Rudija Kneza - Silasa naredili s svojo »politiko« voditelji komunistične revolucije Edvard Kardelj, Boris Kidrič in Zdenka Kidrič ter vsi trije vodilni »Štajerci« oziroma »Španci« (voditelji partizanov na Štajerskem) Franc Rozman - Stane, Dušan Kveder - Tomaž in Peter Stante - Skala. Ko je brezobzirno moril v tem prvem delu vojne, je imel njihovo podporo in je hitro napredoval po položajih. Ko pa so bili partizani (in vodstvo revolucije) leta 1944 pod kontrolo zavezniških oficirjev in pod udarom protirevolucije, so Kneza poklicali na »odgovornost« na Dolenjsko. Umazano delo za revolucijo je opravil. Morda bi pot na Dolenjsko celo preživel, če ne bi tam osvajal ženske enega najvidnejših članov OF. Bil je pač povsem poživinjeno bitje. Zaradi tega so ga takoj ustrelili. Več t. i. vojvod oziroma partizanskih morilcev iz leta 1942 pa so ustrelili že prej.

8. oktobra 1942 so partizani pod neposrednim vodstvom Franca Rozmana - Staneta požgali planinske koče na Pohorju: na Pungartu (na sliki), Senjorjev dom, Hutterjevo vilo in nekaj drugih objektov, naslednjo noč pa še Vitanjske bajte.

Ropanje in umori brez konca in kraja

Franc Zalaznik - Leon je opisal tudi rope in umore Škalske čete, ki jo je od 1. julija do septembra 1942 vodil kot komandir. Vse »akcije« so izvajali ponoči. Na straneh od 71 do 73 je opisal ropanje pri Tamšetu na Plešivcu pri Škalah oziroma Velenju. Odnesli so mu dvajset kil moke, nekaj masti in zaklali dve svinji.

Nato pa brez konca in kraja: samo ropanje, grožnje s smrtjo in celo umori. Graška gora, taborišče Šaleške čete (str. 73). Ugrabitev in umor kmeta Danijela. »Odpeljali so ga Oskar, Srečko in Pupče in mu na kratko sodili.« Potem »akcija« pri Lazniku in Žurmanu v Ravnah pri Šoštanju (str. 73–74). Ker Laznika ni bilo doma, so mu ukradli obleko, perilo in čevlje. Obkolili so Žurmanovo hišo, Žurmana vrgli iz postelje in »ga zaslišali«. »Na streljanje so ga peljali Pupče, Bruno in Srečko. V kleti je stari skočil na Pupčeta, ki je nosil svečo, in ušel pri stranskih vratih. Tekel je naravnost proti našemu stražarju Čikotu. Zavpil sem mu, naj strelja. Ko je pritekel kmet do njega, ga je ustrelil.«

Partizanske »akcije« so bile ropanje in ubijanje

»V Zavodnjah sta šla Pupče in Srečko do neke banatske Nemke, zagrizene hitlerjanke, ki se je pisala Svete. Ko sta prišla do hiše, sta jo po nemško poklicala in takoj je prišla odpret. Srečko jo je ustrelil. Pozneje smo zvedeli, da so jo odpeljali v bolnišnico, kjer je ozdravela. Toda govoriti ni mogla nikoli več.« Poleg tega so v gostilni pri Petru izropali polovico masti, hčerke pa so jim morale še kuhati (str. 75).

V Smodivniku so na kmetiji po domače pri Plesku pokradli živež in zaklali svinjo (str. 76). Na Maroltovi kmetiji v Plešivcu pri Velenju so ukradli kad masti, klobase in moko (str. 76–77). Iz taborišča na Smodivniku so odšli v Hudo luknjo, kjer so v gostilni Herak pokradli živež, potem še pri sosedu moko, vrečo orehov, suho sadje, volno (str. 77). Iz taborišča na Smodivniku so izvedli »akcijo« pri trgovcu v Škalah. Tam so nakradli veliko najrazličnejše robe in jo odnesli v nabasanih nahrbtnikih in še v vrečah (str. 78–80).

Že 12. septembra 1941 so prvi pohorski partizani požgali Fischerjevo vilo na Klopnem vrhu. S tem se hvalijo v Muzeju novejše zgodovine v Mariboru leta 2023 na razstavi »Pohorska legenda«.

Ob ropih so partizani še grozili z umorom

Na strani 81 je Zalaznik opisal »akcijo« na Zajca v Šaleku. Ponoči so skozi okno vdrli v hišo in domačinom grozili, da jih bodo zažgali. Ukradli so vse, kar so našli, iz hleva pa odgnali tudi telico, ki so jo potem na nekem visokem hribu ubili in se gostili.

Sledila je »akcija« pri trgovcu Firerju ob cesti med Vitanjem in Doličem (v Lešperku pri Št. Florijanu). Žena jim je morala skuhati hrano, potem so odšli s polnimi nahrbtniki ukradenih makaronov, olja in masti (str. 84). Pri kmetu pri Dobrni jim je kmetica morala skuhati žgance, potem pa so ukradli še klobase in kruh. Pri sosednji hiši so iz hleva potegnili telico in jo zaklali. S seboj so odnesli meso in kad masti (str. 85–86). Pri Dobrni so pri kmetu nakradli za polne nahrbtnike robe (str. 87–88).

Na strani 90 je opisal, kako so znova kradli pri Zajcu v Šaleku. Tokrat so zaklali dva majhna prašička, iz kleti pa so odnesli kruh, krompir in jabolčnik. Druga skupina je v Pavličevem mlinu nakradla moko. Na Dovžah so izropali trgovino: v trgovini so nagrabili v nahrbtnike in vreče makarone, moko, maslo, riž, mast in tobak, v kleti pa še svinjsko meso, klobase in sto kilogramov masla. Trgovki so ves čas grozili, da jo bodo umorili (str. 92–93).

Partizanske zločine dvigujejo na oltarju Slovenstva

Naj na tej točki vpeljem še drugi vir, ki je glede resnice o Pohorskem bataljonu tudi najpomembnejši. France Filipič je od petdesetih let naprej zbiral gradivo o Pohorskem bataljonu in izdal več knjig. Zadnjo, najtemeljitejšo, z naslovom Pohorski bataljon, je izdal leta 1979 in obsega 763 strani. To je tudi najtemeljitejša knjiga o Pohorskem bataljonu. Zalaznikovi spomini jo le dopolnjujejo, čeprav v nekaterih detajlih pomembno. Gotovo bi ti dve knjigi morali prebrati vsi tisti politik(ant)i, ki so v zadnjih letih kot govorci nastopili na spominskih prireditvah na Osankarici in na t. i. Šarhovem pohodu. Če bi ju, potem jih gotovo ne bi bilo na Pohorje. Če pa bi tja že šli in tam še javno nastopili, in če bi bil v njih kanček zdravega razuma ter resnicoljubnosti, potem bi tam govorili popolnoma drugače, kot so.

Ampak, saj nič ne berejo. Živijo, indoktrinirani, v utvarah, polnih mitologije, ki jo preko medijev vsiljujejo Slovencem. Tako kot je bila komunistično-partizanska morija zločin in genocid nad Slovenci, tako je posledično zločinsko tudi njihovo govoričenje, ko to zločinstvo prikazujejo kot domoljubno, junaško in celo »sveto« početje ter ga dvigujejo na oltar Slovenstva.

Razstava Partizansko Pohorje na Osankarici leta 2013: »Pohorski bataljon postal je legenda.« Česa? Uničevanja.
FOTO: Ivo Žajdela

S partizanstvom so prišli na oblast

Terminologija je pri Filipiču bolj »previdna« kot pri Zalazniku. Bil je pač uradni zgodovinar Pohorskega bataljona, njegove knjige pa so izhajale v režimu, ki je dovoljeval o partizanstvu le skrbno prirejeno zgodovino. S tem partizanstvom so namreč prišli na oblast, za katero so menili, da bodo na njej ostali za večne čase. Saj jim ni bilo treba nič več delati. Bili so na oblasti. In če je komunist na oblasti, potem se resnici slabo piše. Na zunaj je je sicer polna usta, kot tudi enakosti in poštenosti, v resnici pa vse te vrednote potepta takoj, ko bi mu lahko pri – neomejeni – oblasti škodile.

Filipič: Pohorski bataljon je »opravil vrsto likvidacij izdajalcev in zastraševalnih akcij«

Svojo roparsko, morilsko in samomorilsko pot je Pohorski bataljon začel v začetku oktobra 1942. Začnimo pri Filipiču na strani 265, kjer je zapisal, da je Pohorski bataljon 7. oktobra 1942 oropal »nekega« kmeta Karstanjena in še druge, čeprav ni odkril, kje se je to zgodilo (podatek je povzel po dnevniku Zdravka Čebularja - Rada, ki je bil ubit z ostalim Pohorskim bataljonom in so ga Nemci odkrili pri njem). Nekje tu se namreč začne ponavljati obrazec, po katerem je potem Pohorski bataljon deloval in »živel« tri mesece – do uničenja. To pa so bili ropanje, grožnje in celo umori nedolžnih ljudi.

Filipič v takšni mogočni knjigi, kot je njegova o Pohorskem bataljonu, ni mogel mimo resnice. Na strani 266 je tako moral opredeliti glavno dejavnosti pohorskega bataljona. Zapisal je, da je ta »opravil vrsto likvidacij izdajalcev in zastraševalnih akcij«. Poleg tega je opravljal »prehranjevalne akcije« oziroma »ekonomske akcije« ter »rekvizicije«. Filipič je uporabljal to terminologijo. V resnici je šlo za roparske pohode pri resničnih in navideznih »nemčurjih«, to je pri kmetih, v trgovinah in gostilnah.

Na strani 268 je to zašpilil z ideološkim ter propagandnim besednjakom in je zapisal: »Bilo je važno, da je slovenski človek čutil neprestano bližino partizanske enote in da je doumel, da se partizani borijo zanj, da za dosego njegove svobode uničujejo okupatorjeve postojanke in izvršujejo likvidacije domačih izdajalcev. Predvsem pa je bilo važno, da so ljudje spoznavali, da je na pohodu mogočna socialna revolucija, ki naj v temeljih spremeni ekonomske pogoje življenja in odnose med ljudmi.«

Ta Filipičeva morilska ideologija in terminologija, ki je bila namenjena indoktriniranim bralcem v komunističnem režimu, ni imela nič z resnico oziroma dogajanjem med drugo svetovno vojno na Štajerskem.

V materialni in miselni revščini

Pravzaprav te Filipičeve formulacije v njegovi knjigi izstopajo. Napisal jih je, ker je pisal mogočno knjigo o eni najpomembnejših oziroma najbolj razvpitih vojaških enot komunistične revolucije. Seveda se je, kot se to pri takšnih napihnjenih ideoloških formulacijah vedno zgodi, vsa ostala vsebina knjige direktno bíla z njimi.

Ta Filipičev »slovenski človek« si seveda takrat na Štajerskem ni prav nič želel, da bi se partizani »borili zanj« na takšen način, kot so to počeli ves čas med vojno pa sploh ne. Zaradi njihovih bojev, namenjenih izvedbi komunistične revolucije, je imel »slovenski človek« same probleme. Mnogi so se bali za posledice te partizanske »borbe«, mnogim je bilo uničeno premoženje, mnogi so bili izseljeni, mnogi pa so bili zaradi te »borbe« tudi ubiti.

Filipičeva »socialna revolucija« je res »v temeljih« spremenila ekonomske pogoje življenja in »odnose med ljudmi«. Dolgo let po vojni so mnogi ljudje zaradi te revolucije živeli v revščini, tako imenovani »odnosi med ljudmi« pa so bili vse do padca komunistične diktature leta 1990 in še čez spremenjeni v mračno klimo udbovskega nezaupanja in strahu. Partijska Udba je bila vse do konca, do poletja 1990, vsemogočna in strašljiva. Danes pa hodijo njihovi sinovi, hčere in vnuki na Pohorje ponovno strašit ljudi z leporečjem oziroma z laganjem.

Partizanski požig koč na Pohorju

V noči na 9. oktober 1942 je Pohorski bataljon požigal koče na Pohorju: kočo na Pungartu, Senjorjev dom, Hutterjevo vilo, preostali del koče na Pesku in Vitanjske bajte (Filipič, str. 273–280, Zalaznik, str. 97–98).

Filipič: »Danes je seveda težko ugotoviti, ali je bil pohorski bataljon takrat o teh nemških namerah obveščen, vsekakor pa je lahko računal s tem, da se bodo polagoma, kakor so prišli že za nekaj dni na Pungart, po vseh pohorskih kočah naselili okupatorjevi vojaki. Senjorjev dom je bil takrat, na primer, precej utrjen. Tako se je bataljon utemeljeno odločil za požig pohorskih planinskih domov.

7. oktobra 1942 je bataljonski štab s komandirjema in komisarjema obeh čet zasnoval podroben načrt. Rek naj bi s skupino iz svoje čete zažgal kočo na Pungartu, Leon /Zalaznik/ naj bi z nekaj ljudmi odšel na Pesek in tam zažgal kočo in večji hlev pol ure vstran (drvarsko bajto gozdne uprave Lovrenc). Gustl /komandir 3. čete Alojz Vresk - Gustl) naj bi s partizani svoje čete odšel nad Ribnico in tam zažgal Senjorjev dom in blizu njega ležečo Hutterjevo vilo. Zagloba je dobil nalogo, naj s svojim vodom zažge Vitanjske bajte, kar pa je dejansko opravil šele v noči od 9. na 10. oktober 1942.

Naslednjega dne, 8. oktobra 1942 opoldne je komandant Groga /komandant Pohorskega bataljona Rudolf Mede - Groga/ pred zborom prečital razpored nočnih akcij. Še pred pričetkom noči so potem skupine krenile vsaka na svojo stran.

Iz raznih pismenih in ustnih virov si je mogoče ustvariti zaključeno podobo tistega, kar se je potlej zgodilo, podviga, ki je bil pomemben tako v vojaškem kot tudi v političnem oziru.« Seveda ne, to je bila le partizanska in Filipičeva »logika«. Šlo je za uničevanje, ker je bilo to za komuniste nekaj samoumevnega.

Partizani so požigali in streljali v zrak

Filipič (str. 274): »Franc Zalaznik, ki je s svojo skupino odšel na Pesek, je zapisal, da so najprej zažgali bližnji hlev, potem pa še kočo, ki je bila zapuščena in je zagorela s takšno silo, da so se komaj rešili iz nje.

O tem, kako je zgorela koča na Pungartu, ni partizanske priče, pač pa je mogoče nekaj podrobnosti povzeti iz poročila orožniške postaje v Ribnici na Pohorju, 10. oktobra 1942. Predvsem gre za dejstvo, da so tri koče, nedaleč druga od druge, zagorele točno opolnoči, saj so 10 minut pozneje že opazili orožniki v Ribnici trojni požar; Senjorjev dom, Hutterjeva vila in koča na Pungartu so se spremenile v tri ogromne bakle.

Pač pa nam priča o požigu koče na Pungartu takratna oskrbnica Berta Kokol. Pripoveduje, da so se partizani že prej oglašali v koči, da so prišli že celo 1941. leta, da pa jih seveda nikoli ni bilo toliko kot tisti večer, ko so kočo požgali. Spominja se, da je bilo takrat zvečer celo nekaj gostov v koči, med drugimi tudi gozdar Edo Sernec iz Slovenj Gradca, da so partizani ob svojem prihodu ukazali odnesti osebju v koči vso svojo osebno lastnino na prosto, da so preiskali goste, če imajo kakšno orožje pri sebi in tudi sami pomagali osebju nositi njihovo premoženje iz koče. Berta Kokol se nadalje spominja, da so pred požigom koče odnesli partizani vse odeje in rjuhe, da so po tistem, ko je koča zagorela, takoj odšli in da so se kaj kmalu s strani, kjer leži Turičnikova domačija, prikazali nemški policisti.

Ta njena izjava se tudi strinja s poročilom ribniške orožniške postaje, ki navaja, da se je tisto noč policija res zadrževala na območju Pungarta in da je bilo s tiste strani tudi slišati močno streljanje. Tako so potem bili v Ribnici menja, da se je policija s partizani spopadla, kar pa ne drži. Streljali so partizani v zrak okrog vseh treh koč, ko so zagorele.«

Mitja Ribičič o požigih koč

»Največ podrobnosti pa nam je znanih o požigu Senjorjevega doma. Tako pripoveduje Mitja Ribičič: 'V tistem času smo v eni noči zažgali osem pohorskih domov in koč, v katerih so se fašisti utrjevali za zimo. Sam sem bil pri skupini, ki je požgala Senjorjev dom, okrog in okrog obdan z žico in strelskimi jarki. Gorel je skupaj s Hutterjevo vilo z visokim plamenom, ki ga je veter nosil po zraku kot žive plamenice. Med podiranjem goreče strehe in zidov, sredi streljanja naših zased, ki so branile Nemcem dostop iz Ribnice in Maribora, pa se je povzpel na zid Rajko /politkomisar Pohorskega bataljona Jože Menih - Rajko/ in z močnim glasom recitiral: »Mi gremo naprej, mi strelci« ... Drugega dne smo imeli borbo z Nemci.'

V besedah tega zanesenega spomina je odblesk čudovitega doživetja, odsev razvnetosti skupine partizanov, ki je noč napolnila z znamenjem svoje prisotnosti, z ognjem, ki je gorel visoko nad Dravsko dolino, grozeč okupatorju in vzbujajoč upanje tlačenemu, ponižanemu, brezpravnemu ljudstvu.

Senjorjev dom je bil /.../ partizanska javka 1941. leta, oskrbnik Cizej in vsa njegova družina so zvesto sodelovali s pohorskimi borci. Cizejev najstarejši sin Janez je bil pred vojno v Mariboru sošolec politkomisarja pohorskega bataljona, Rajka.«

Torej: Ogenj, »ki je gorel visoko nad Dravsko dolino, grozeč okupatorju in vzbujajoč upanje tlačenemu, ponižanemu, brezpravnemu ljudstvu«. Samo komunistična zločinska pamet lahko napiše nekaj takšnega.

Veseljačenje na »borčevski« proslavi na Osankarici leta 2013. VIR: splet

Opis revolucionarnega divjaštva

»Še mnogo let po vojni /leta 1961 avtorju knjige Filipiču; str. 276–278/ se je Zinka Cizej, vdova po oskrbniku Janku Cizeju, spomnila nekaterih podrobnosti iz te noči: 'Partizani so tistikrat prišli ob osmih zvečer. Neka partizanka je potrkala na kuhinjsko okno. Naš pes Tunjuš je zalajal, odprli smo in nato so partizani stopili v hišo. Povedali so nam, da bodo točno ob dvanajstih ponoči kočo zažgali in da nam bodo prej pomagali znositi na prosto vse, kar je našega. Naročili so mi, da naj jim skuham večerjo, pa tega nisem bila zmožna. Potem so me prosili, da sem jim prinesla stročji fižol, papriko in čebulo in so si sami kuhali. Ko so pojedli, so prinesli v vsako sobo kup drv ter jih polili s petrolejem, ki smo ga tedaj imeli pri hiši kakšnih štirideset litrov.

Okrog pol enajste je bilo vse končano. Tedaj so se vsi zbrali v veliki sobi in zapeli. Medtem ko so peli, pa se je zunaj oglasilo streljanje. Potem je govoril komisar Rajko. Moj sin Marijan, ki mu je bilo takrat dvanajst let, je že 1941. leta od nas nosil k Mačičevi v Ribnico obveščevalne podatke. Na notranji strani hlač sem mu sešila majhen žep, da je v njem prenašal pošto. Tisti večer pred požigom koče pa se mu je Rajko v imenu pohorskih partizanov v svojem govoru zahvalil za njegovo dotedanje kurirsko delo. Govoril je tako lepo, da smo vsi jokali.

Partizani so bili zelo dobre volje. V veži je visela velika Hitlerjeva slika. Prebodli so jo, Hitlerju vtaknili v usta žlico in jo napolnili z marmelado. Potem smo se morali umakniti iz hiše. Odšli smo v 500 metrov oddaljen kamnolom, partizani pa so kočo zažgali. Istočasno so zažgali tudi Hutterjevo vilo, ki je gorela z velikim ognjem, medtem ko Senjorjev dom ni hotel zagoreti, ker niso odprli oknic in ni imel ogenj zraka. Šele ko so pričeli streljati v okna, je dom zagorel kot bakla.«

Nadaljevanje v petem delu: Pohorskem bataljon: Hodili so ropat in ubijat.