Prireditelji so na pohod povabili družine, mlade in starejše: »Vsi dobrodošli na ta enkraten dogodek v letu, ko se srečamo s prijatelji ter pokažemo veselje in hvaležnost, da imamo možnost živeti«. Obenem so udeleženci dogodka »glas veselja do življenja vseh nerojenih otrok ter njihovih mater in očetov v stiski«. Geslo Pohoda za življenje 2023 je »Življenje je zakon!«, na letošnjem srečanju pa so se udeleženci še posebej zavzemali tudi za bolne in starejše ter proti nameri vlade, da bi uzakonila medicinsko zastrupitev bolnih in starejših.

Vabljeni tudi k ogledu fotogalerije na dnu prispevka.

Za našo spletno stran je z letošnjega pohoda v živo poročal Lovro Kavčič.

Aleš Primc. FOTO: Lovro Kavčič

Aleš Primc, Glas za otroke in družine:

Pohod za življenje je praznik življenja – to je najbolj važna stvar. Se pravi, da smo enkrat v letu veseli, da smo, da smo živi. Da se zahvalimo mamam in očetom in to tudi javno pokažemo. To je najbolj pomembno. Kajti nekaterih najbolj osnovnih, najbolj samoumevnih stvari se ne zavedamo. In pohod za življenje poskuša v vseh nas prebuditi hvaležnost za to, da smo živi.

Jakob Praznik. FOTO: Lovro Kavčič

Jakob Praznik, 21 let, vodja mladinske skupine Pohoda za življenja:

Danes sem tukaj, ker želim zaščiti vsako nerojeno človeško življenje, ker podpiram življenje od spočetja do naravne smrti in ker želim to razširiti tudi med druge ljudi.

Današnjega pohoda se udeležuje tudi ljubljanski nadškof Stanislav Zore. FOTO: Boštjan Debevec

Stanislav Zore, ljubljanski nadškof metropolit:

Zakaj ste danes tu, gospod nadškof, zakaj se vam to zdi pomembno?

Če mi to ne bi bilo pomembno, bi se popolnoma izneveril temeljnemu poslanstvu, ki ga imam: to je oznanjevanje evangelija; in tudi svojemu škofovskemu geslu, ki pravi: »Veselite se v Gospodu zmeraj«. In če je kje veselje, je veselje tam, kjer je življenje. Zato moramo na vsak način podpirati vse tiste pobude in vsa tista prizadevanja, ki skušajo v nas odpirati prostor za življenje in s tem tudi odpirati prostor za veselje. In zato upam, da bo počasi ta zavest, kako dragoceno je življenje, prodrla v vse nas, v vse pore naše družbe, in da bomo vsi postali varuhi življenja: tisti, ki sprejemajo življenje, in tisti, ki skrbijo za to, da se življenje lahko razvija in da ima možnost.

Urša Cankar Soares. FOTO: Lovro Kavčič

Urša Cankar Soares, voditeljica Pohoda za življenje:

Hvaležna sem vsem udeležencem, vsem, ki nas podpirajo v molitvi, vsem, ki nas podpirajo finančno, vsem, ki želijo povzdigniti nivo spoštovanja življenja v Sloveniji na višjo raven, in vsem, ki jim srce gori tudi za nerojene otroke in njihove mamice v stiski, tako da se res veselim današnjega dogodka, veselim se, kaj vse bo Bog naredil v tem dnevu.

Bruno Tombac. FOTO: Lovro Kavčič

Bruno Tombac, 24 let, Celje:

Danes sem tu, ker se mi kot katoličanu življenje zdi največja vrednota, sploh življenje najšibkejšega, in v tem smislu se je treba potruditi za vse tiste, ki nimajo glasu.

Simona Medvešček. FOTO: Lovro Kavčič

Simona Medvešček, 43 let, Kamnik pod Krimom:

Sem mamica petih otrok in ključno se mi zdi, da se tudi moji otroci, kot vsi drugi mladostniki in otroci, zavedajo tega, da je življenje pomembno od začetka, torej od spočetja dalje; če imajo kasneje recimo težave s splavom, če pride do velike stiske, ko se mora mladostnik, ko se morata mlada mamica ali očka zaradi neželene nosečnosti odločati o tem, ko se v sebi bojujeta s tem vprašanjem ... da je globoko v njih zavest, koliko je življenje vredno; in da bo stiska prešla, da se bo vse uredilo, in da je dosti pomembneje, da podpreta življenje, saj bo s tem tudi njuno življenje rodovitno, ne bosta se zlomila zaradi slabe izkušnje.

Nada Žgur med petjem himne. FOTO: zajem zaslona (video: Boštjan Debevec)

Nada Žgur, Dol pri Ljubljani:

Ta dogodek je zelo pomemben za celo Slovenijo, saj si organizatorji želimo, da bi se tak pohod razširil na celo državo, da bi pritegnili čim več mest, da bi ljudje povsod začeli razmišljati na način, kar smo doslej že res velikokrat predstavili v javnosti. Zakaj je to tako bistveno? Prvič, primanjkuje nam otrok. In ker se ne želimo spustiti v boj z nasprotniki, se sprašujemo, kaj lahko storimo: lahko se družimo, si podelimo izkušnje in se krepimo v zavesti, da je življenje res največji dar.

Sporočila udeležencev današnjega Pohoda za življenje. FOTO: Boštjan Debevec

Bogat program današnjega srečanja

Po slovenski himni, ki so jo ob sodelovanju vseh zbranih doživeto zapele Irena Vertuš, Marija Sedej in Nada Žgur, sta udeležence pohoda pozdravila voditeljica prireditve Urša Cankar Soares in Jakob Praznik, vodja mladinske skupine Pohoda za življenje.

Cankar Soareseva je v nagovoru izrazila prepričanje, da bodo z letošnjim pohodom za življenje rešili več kot enega otroka. Ne pustimo se zavesti, je povabila, saj imamo za svoja stališča trdno oporo v ustavi. Zakon nas mora ščititi, »kajti v 17. členu ustave pravi, da je človekovo življenje nedotakljivo«. V 18. členu je zapisano, da nihče ne sme biti podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu kaznovanju ali ravnanju, splav in evtanazija pa sta po njenih besedah »mučenje najbolj nemočnih«. Država priznava človečnost nerojenega otroka, saj »ustava dovoljuje pokop ali upepelitev mrtvega otroka ne glede na njegovo gestacijsko starost«, že nerojeni otrok pa lahko deduje po svojih starših. Torej pokopavamo ljudi, in dedujejo prav tako ljudje, tako Soareseva. Nerojen otrok je človek in zakoni naj ga ščitijo.

Resnično srečo lahko izkusi samo tisti, ki ne zagovarja teme, ampak luč; ki ne hodi v temi, ampak v luči.

To delamo za naše otroke in vnuke, da bodo imeli lepo prihodnost, je zagotovila: »Da bodo obvarovani nesreče in teme splava. Ker splav je tema. Ker obrne mamo proti njenemu otroku. Evtanazija je tema, ker obrne otroke proti njihovim staršem. In resnično srečo lahko izkusi samo tisti, ki ne zagovarja teme, ampak luč; ki ne hodi v temi, ampak v luči,« , je sklenila voditeljica današnjega pohoda.

Irena in Marija sta zapeli pesem »Življenje je zakon«. FOTO: Lovro Kavčič

Janja: veliko žensk splav obžaluje

Nato sta Irena in Marija zapeli pesem »Življenje je zakon«, ki je nastala na letošnjem pohodu za življenje v Mariboru. Sledilo je pričevanje gospe Janje z Zavoda Živim, ki je spregovorila o svoji izkušnji po splavu. Kot je izpostavila, se v javnosti pogosto prikriva dejstvo, da ženska lahko splav tudi obžaluje, in po njenih navedbah je takšnih žensk ogromno, med njimi je tudi sama.

Janja (levo) je predstavila svojo izkušnjo po splavu. FOTO: Boštjan Debevec

Tokrat je predstavila svojo izkušnjo kot članica ekipe Rahelinega vinograda, duhovnih vaj za vse, ki v sebi nosijo bolečino po umetnem splavu. Tu je spoznala veliko žensk iz različnih okolij, vernih in nevernih, ki jih povezuje enaka stiska: obžalovanje splava. Vse so si želele, da bi lahko žalovale, želele so si priznanja, da je njihov otrok obstajal, da so v tem prepričanju potrjene in da jim je odpuščeno. Na duhovnih vaj so to tudi doživele, je poudarila Janja.

Ko sem po splavu poiskala pomoč pri Zavodu Živim, me tam ni nihče obsojal in nihče me ni nazival z morilko.

Dogodek na Kongresnem trgu po njenih besedah torej ni le skrunitev simboličnih grobov splavljenih otrok, temveč tudi zavržba in zanikovanje mater, ki splav obžalujejo. In teh ni malo.

Med zagovorniki splava te ženske niso deležne podpore, saj jim ni dovoljeno žalovati. Sama je doživela zelo pozitivno izkušnjo, ko je poiskala pomoč pri Zavodu Živim, »kjer me ni nihče obsojal in nihče me ni nazival z morilko«. Tudi Janja je več kot petnajst let podpirala umetno prekinitev nosečnosti, zato dobro pozna argumente zagovornikov splava. Kot je pojasnila, ti izhajajo iz bolečine, iz zanikanja resnice, zato upa, da bo še več ljudi »spregledalo« in se s tem soočilo. Zatiskanje oči pred to resnico pa lahko vodi do nasilnih izpadov.

Katarina Nzobandora je predstavila delo Zavoda Živim. FOTO: Boštjan Debevec

Delo Zavoda Živim in Rahelinega vinograda sta predstavili Darja Pečnik in Katarina Nzobandora.

Željka Markić. FOTO: Boštjan Debevec

Željka Markić: splav ni rešitev

Zbrane je nagovorila tudi hrvaška zdravnica Željka Markić, ki je pustila zdravniško prakso in se posvetila misijonu za življenje. Povedala je, da so letos na Hrvaškem pohod za življenje priredili že v trinajstih mestih. Vedno več ljudi po Evropi in vsem svetu si ne želi več zatiskati oči pred resnico, da splavljeni otrok ni le skupek celic, tako Markićeva. Kot mati štirih sinov je štirikrat doživela obdobje, ko v telesu ni imela dvoje src, štirih ledvic, dveh parov rok in nog ... pač pa je pod njenim srcem utripalo srce drugega človeka. V 21. stoletju ne more razumeti, kako lahko ob vsej tehnologiji, ki dopušča vpogled v nerojeno življenje, kdor koli ponavlja geslo »Moje telo, moja izbira«.

Suženjstvo je bilo odpravljeno, slabi zakoni so se spremenili, in enako bo tudi s pravico do življenja nerojenega otroka.

Po njenih podatkih okoli 70 odstotkov žensk, ki so splavile, pove, da so to storile pod pritiskom okolja ali zaradi finančnih pritiskov. Ali je to svoboda odločanja, se sprašuje hrvaška zdravnica? Splav ni rešitev ... Suženjstvo je bilo odpravljeno, slabi zakoni so se spremenili, in Markićeva je prepričana, da bo enako tudi s pravico do življenja nerojenega otroka.

Milena Malovrh je spregovorila o negi ostarelega očeta. FOTO: Lovro Kavčič

Milena Malovrh: čas za slovo od umirajočega prinaša notranji mir

Letošnji Pohod za življenje je bil posebej posvečen tudi bolnim in ostarelim. Izkušnjo o dolgotrajni skrbi za bolnega očeta je udeležencem pohoda predstavila Milena Malovrh, kot glas razuma proti medicinski zastrupitvi bolnih in ostarelih.

Očeta je pri 91 letih doletela možganska kap. V bolnišnici so najbližje pripravljali na njegovo slovo, Milena pa se je z možem odločila, da bosta za očeta poskrbela doma. Tam se mu je stanje nekoliko izboljšalo. Imel je veliko težav, za očeta sta skrbela oba z možem, saj Milena zahtevne oskrbe ne bi zmogla sama. To obdobje je preživela tudi s pomočjo molitvene podpore. Po mesecu dni nege na domu se je oče mirno poslovil v spanju. Ta mir se je naselil tudi v njej, je pričevala Milena, predvsem pa je bila hvaležna, da je zmogla biti ob njem v njegovih najtežjih in najdragocenejših trenutkih življenja.

Izkušnja nege za ostarelega očeta je Milenino družino obogatila in še bolj povezala med seboj.

Izkušnja nege za ostarelega očeta jih je kot družino obogatila in še bolj povezala med seboj. Posebej dragoceno se ji zdi, da so imeli njegovi bližnji čas za slovo od očeta, z možem pa sta s požrtovalnostjo dala odličen zgled tudi svojim otrokom. Čas za slovo od umirajočega prinaša notranji mir: na ta način je mnogo lažje sprejeti izgubo človeka, ki je bil veliko let del našega življenja, je povedala Malovrhova in sklenila z besedami, da v njihovi družini odločno nasprotujejo evtanaziji.

Na ulice so prišli tudi nasprotniki Pohoda za življenje. FOTO: Lovro Kavčič

Na ulicah tudi nasprotniki Pohoda za življenje

Na ljubljanske ulice so zjutraj prišli tudi nasprotniki Pohoda za življenje, ki pa so se kmalu po 10. uri že začeli umikati s prizorišča. Policija jih ni spustila v kontakt z udeleženci Pohoda za življenje; njihov shod ni bil prijavljen.

VIDEO: Boštjan Debevec

Mirno po ljubljanskih ulicah

Po zaključenem programu na Prešernovem trgu so se udeleženci pohoda odpravili na sprehod po ljubljanskih ulicah: s Prešernovega trga so krenili po Čopovi ulici, Slovenski cesti, prek Kongresnega in Novega trga, Šuštarskega mostu, mimo mestne hiše prek tržnice in se vzdolž Petkovškovega nabrežja vrnili pred frančiškansko cerkev.

Dr. Janez Rifel je spregovoril o medicinskem vidiku splava. FOTO: Lovro Kavčič

Tam je zdravnik dr. Janez Rifel spregovoril o medicinskem vidiku splava ter predstavil nekaj znanstvenih dejstev o nerojenem otroku. Udeleženci pohoda so lahko prisluhnili posnetku bitja srca v materinem trebuhu. 

Za konec je zbrane udeležence nagovoril še ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore:

VIDEO: Boštjan Debevec

Nadškof Zore: Pismo podpore Pohodu za življenje 2023

Nadškof Zore je današnji pohod že pred dogodkom podprl s pismom, objavljenim na spletni strani ljubljanske nadškofije: zapis v nadaljevanju objavljamo v celoti:

V zadnjih časih skoraj vsak dan znova prebiramo o pomanjkanju osebja v različnih poklicih. Ravnatelji po šolah bijejo plat zvona, ker nimajo učiteljev. Postelje v domovih za ostarele ostajajo prazne, ker tem ustanovam primanjkuje negovalnega osebja. Zdravstveni sistem doživlja krizo in vrste čakajočih na preglede in na posege se daljšajo. Župnije ostajajo prazne, ker nam primanjkuje duhovnih poklicev.

Odgovorni se na te probleme odzivajo z nižanjem zahtev pri ljudeh, ki prihajajo k nam od drugod. Pa je v tem res rešitev. Trdno sem prepričan, da skupnost, ki ni sposobna obnavljati življenja, nima prihodnost. Za primerjavo sem nekoliko pogledal v številke. Leta 1958, ko je bila rojena moja generacija, je bilo v Sloveniji rojenih 28.284 otrok. Lansko leto pa se je v Sloveniji rodilo 17.627 otrok. Naš največji problem torej ni v pomanjkanju zanimanja za določene poklice. Naš največji problem je, da se odpovedujemo življenju.

Spremeniti moramo miselnost. Začeti se moramo veseliti življenja.

Zato moramo spremeniti miselnost. Začeti se moramo veseliti življenja. Vsako življenje, zlasti življenje najbolj nemočnih in s tem tudi najbolj ogroženih, mora biti deležno našega veselja in vse naše skrbi. Kajti življenje, ki ga sprejmemo, nas neizmerno obogati.

Tudi nadškof Zore se je sprehodil po ljubljanskih ulicah. FOTO: Boštjan Debevec

Naj vam naveden primer Hannah Neeleman, 33 let stare matere sedmih otrok. 25. avgusta so jo v Las Vegasu okronali za gospo Amerike. Njen odgovor na vprašanje, kdaj se je počutila najbolj izpolnjena, je požel ogromno odobravanja in priznanja. Odgovorila je namreč: »Ta občutek sem doživela že sedemkrat, ko sem na ta svet rodila te svete duše. Ko držim novorojenčka v naročju, je občutek materinstva in njihovega rojevanja na svet najbolj izpolnjujoč občutek, kar sem jih kdaj čutila.« Pohod za življenje si prizadeva, da bi bilo med nami čim več ljudi, ki bi mislili podobno; ljudi, ki izpolnitev življenja vidijo v podarjanju in varovanju življenja. Zato sem hvaležen vsem, ki si prizadevajo, da bi ljudje začeli misliti drugače. Zahvaljujem se jim tudi za letošnjo pripravo Pohoda za življenje. Kajti podarjanje življenja je najbolj izpolnjujoč občutek, ki ga človek lahko doživi.

msgr. Stanislav Zore OFM, ljubljanski nadškof metropolit

Zbiranje udeležencev pred začetkom pohoda. FOTO: Lovro Kavčič

Še več fotografij s Pohoda za življenje 2023 v Ljubljani je na ogled v spodnji fotogaleriji:

1/24