P. Peter Lah v komentarju v Družini razmišlja o pogumu in drznosti. So protesti odraz poguma? Jasno je treba povedati, da nasilje in maščevanje nista rešitev.«

Ljudje, še posebno moški, smo bitja akcije. Radi imamo junake, ki premagajo zlobneže. Naša osebna in kolektivna identiteta je zgrajena na temelju uspehov in zmag, najsi gre za osvajanje dekleta ali rešitev sveta. Junaki na filmskem platnu in tisti na ulici so pripravljeni za ljubezen koga tudi pretepsti, za mir iti v vojno, pravičnost pa bi dosegli kar tako, da vzamejo bogatašem. Bogataš je seveda vsak, ki ima več kot jaz oziroma ima več, kot jaz mislim, da si zasluži.

Ali to pomeni, da je pogumen samo tisti človek, ki gre v akcijo? Ne. Je čas, ko je potrebno nekaj ukreniti, in je čas, ko je potrebno potrpeti in vztrajati. Pa še tretji čas obstaja: čas aktivne zdržnosti. Kot študentu teologije se mi je v spomin za vedno zapisala misel nemškega predsednika pred dvajsetimi leti, da weimarske demokracije ni zrušil Hitler. Demokracijo so ukinili demokrati, ki so bili tiho in se niso uprli Hitlerjevim revolucionarjem.

Hitler je bil drzen, tako kot so drzni revolucionarji, ki nimajo kaj izgubiti. Njegovi pristaši so predstavljali majhen odstotek nemškega prebivalstva. Na volitvah je dobil tretjino sedežev v parlamentu, a ne zato, ker bi bili volivci prepričani v njegov program, ampak zato, ker so bili razočarani nad drugimi strankami. Uspel je zato, ker ni bilo nikogar, ki bi ga ustavil, ne v parlamentu ne na ulici. Ljudje so se bodisi pustili ustrahovati ali so brezvoljno in apatično skrbeli le za lastno preživetje in udobje. Hitler ni bil edini, ki je na tak način prevzel oblast.

Celoten komentar p. Petra Laha si preberite na povezavi:
http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/all/245B28F2650C6587C1257AEE002C235C?OpenDocument


Foto: arhiv Družine / T. P.