Od naše pravilne drže, od naših tisoč in enega pravila je odšel tja in odpira ušesa, odpira oči, odpira srca. Pogani bi lahko bili do Jezusa nesramni, lahko bi ga zaničevali, ga nagnali, pa so ga počastili, mu v znamenje vere vanj pripeljali gluhonemega. Koliko čudežev se je zgodilo? Za ozdravitev gluhonemega vemo, koliko src pa se je vnelo zanj, koliko src se je zganilo, prebudilo, zaživelo? Ne vemo. Vemo pa, da so ga razglašali. Skoraj popolnoma nasprotno kot tam čez, doma, ko si moral paziti, s kom si govoril o Jezusu. Lahko bi te stalo ugleda ali pa bi bil z Jezusom na ustnicah v tej veletolerantni družbi celo žaljiv.

Zato tako blagodejno prija Jezusova svoboda, ko se sprehodi mimo meja, mimo naših spodobnosti in samoumevnosti. Zanj ni preprek, zaprtih vrat, ni čistih in nečistih, dobrih in slabih, tistih, ki si zaslužijo, in onih, ki ga niso vredni. Njegova bližina vabi ven, iz varnih hlevov naše pohlevnosti, v svobodo zunaj zatočišča sence veličastne zgodovine.