V petek, 17. junija, smo prejeli vest, da je minuli večer Bog poklical k sebi akademika Kajetana Gantarja. Umrl je na otoku Krku, kjer sta z ženo Rožo običajno dopustovala. »Oči, pred kratkim sem te vprašala, kaj bi še naredil v življenju, če bi imel samo še en teden življenja. Odgovoril si mi, da lahko že jutri umreš, ker si v življenju dosegel čisto vse kar si si želel in o čemer si sanjal ... ❤️ In ko sem te vprašala, kdo lahko pride na tvoj pogreb, si mi odgovoril, da vsi, ki so te poznali, ker imaš vse ljudi rad ❤️ Imej se lepo v Božjem objemu❤️ Rada te imam❤️« Tako se je od očeta na Facebooku poslovila Marjana Gantar, profesorjeva najmlajša hči, ki sta jo Kajetan in njegova žena Roža ob dveh otrocih, Celini in Damjanu posvojila že v zrelih letih. Marjani in vsej Gantarjevi družini izrekamo iskreno sožalje.

Kratek življenjepis Kajetana Gantarja

Rodil se je oktobra 1930 v Ljubljani. Otroštvo je preživel v Celju, se pred vojno šolal na Škofijski klasični gimnaziji v Škofovih zavodih, po vojni pa še v begunski gimnaziji v Lienzu na avstrijskem Koroškem, kamor je spremljal očeta z reko beguncev. Leta 1947 sta se z očetom vrnila v Ljubljano, kjer je ostala mama s šestimi otroki. Študiral je klasično filologijo na Filozofski fakulteti, in z diplomo ter kasneje z doktoratom služboval kot gimnazijski profesor na Ptuju in bil nekaj časa v upravni službi kot referent. Službo asistenta na Filozofski fakulteti je dobil leta 1962, 1978 pa je postal redni profesor na oddelku za klasično filologijo Filozofske fakultete za latinski jezik in književnost. Generacije študentov je na ljubljanski univerzi in kot gostujoči profesor na tujih univerzah, navduševal za grščino in latinščino ter svet, ki ga razkrivata. Po upokojitvi leta 1997 je pridobil naziv zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani. Leta 1993 je postal izredni, 1997 pa redni član SAZU.

Kajetan Gantar je o svojem življenju in delu napisal tri knjige spominov. FOTO: Tatjana Splichal

Kajetan Gantar je bil pomembno prevajalsko in uredniško ime. V slovenščino je prelil ali posodobil najpomembnejša dela antične književnosti, k večini je napisal uvodne besede in opombe. Objavil je prek tristo člankov in razprav v slovenskih in mednarodnih strokovnih in poljudnih revijah. Klasiki je posvetil življenje. »Antika je svet, ki še danes živi, svet, ki ga srečujemo povsod okrog sebe, svet, ki ga nosimo v sebi. Antika je večno aktualna,« je povedal v pogovoru za Družino. Sodeloval je tudi pri prevodih Svetega pisma. Iz antičnega sveta in svetopisemskih pripovedi je motril sodobnost, veljal je za enega največjih intelektualcev v sodobni slovenski družbi. Bil je edini Slovenec, ki je za življenjsko delo prejel dve največji nagradi: za znanstveno delo Zoisovo nagrado (2010) in za literarno prevajalsko delo Prešernovo nagrado (2022).

Kajetan Gantar je po upokojitvi leta 1997 je pridobil naziv zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani. Leta 1993 je postal izredni, 1997 pa redni član SAZU.

O svojem življenju in delu je napisal tri knjige spominov: Utrinki ugaslih sanj (2005) so ne le zanimiva osebna zgodba, ampak tudi dragocena učna ura iz naše polpretekle zgodovine, v knjigi Zasilni pristanek (2011) in Penelopin prt (2021) pa opisuje svoja profesorska leta. V avtobiografskih spominih večkrat nastopa žena Roža, tudi pesnica, s katero sta dočakala biserno poroko, v svoj dom, kjer se je prevajalo Sveto pismo, grške tragedije in rimska lirika, pa sta sprejela tri otroke: Celino, Damjana in Marjano.