Hkrati je bila na ogled dana priložnostna manjša razstava o dr. Korošcu. Spregovorila sta Koroščeva poznavalca – plodovita in prodorna zgodovinarja, avtorja svežih znanstvenih monografij Triumfator, Anton Korošec v prvi Jugoslaviji in Anton Korošec, slovenski državnik kraljeve Jugoslavije – dr. Mateja Ratej in dr. Andrej Rahten. Pogovor je povezoval Aleš Maver. Uvodoma je številne zbrane pozdravila direktorica arhiva Nina Gostenčnik.

FOTO: Jože Potrpin

Priložnostna razstava o Antonu Korošcu. FOTO: Jože Potrpin

Dogodka se je udeležilo tudi zastopstvo iz Koroščeve rojstne župnije in Občine sv. Jurij ob Ščavnici. V razpravi sta sodelovala Anton Slana, nekdanji župan, in Franc Čuš, profesor zgodovine na gimnaziji Ljutomer. Tako so na dostojen način tudi sklenili Koroščevo leto, ki je potekalo v zadnjem koledarskem letu.

FOTO: Jože Potrpin

Pogovor je tekel o zasnovi in temeljnem sporočilu obeh omenjenih monografij, o politiku, ki je bil tudi katoliški duhovnik, o vprašanju Slovencev v novi državi in Koroščevi drži, realni moči Koroščevega političnega tabora v obdobju pred vojno, povezanosti z dr. Izidorjem Cankarjem, njegovih tekmecih, ne-sodelovanju s Hrvati, njegovi vključenosti v panevropsko gibanje, naslednikih.

FOTO: Jože Potrpin

Dr. Mateja Ratej je med drugim spregovorila tudi o zaveznikih in nasprotnikih dr. Korošca: »Korošec je močno črpal iz svojega mariborskega kroga, dokler to potrebuje in ni bil dovolj suveren. Če si predstavljamo, da so bile ob vstopu v jugoslovansko državo te slovenske pokrajine bolj ločene kot danes, ko je folklorno rivalstvo med Ljubljano in Mariborom. Šlo je tudi dejansko za politično ločenost. Ljudje se dejansko niso poznali, srečevali, na novo so se spoznavali v Jugoslaviji. Korošec v Ljubljani seveda ni imel političnih zaveznikov. V začetku dvajsetih let je torej šel v Beograd z izredno močno podporo mariborskega kroga.«

Dr. Mateja Ratej. FOTO: Jože Potrpin

»Njegovi največji nasprotniki, to je vedel že v tistih letih, ko je bil minister za promet in se je zgodila velika stavka železničarjev, so bili seveda komunisti. S tem, da ne bi nikogar izmed njih poimensko izpostavila, ker so bili takrat popolnoma nepomembni akterji, pomembni so postali šele v času odporniškega gibanja in nato v drugi Jugoslaviji. Kot skupina, ko so se zlasti v tridesetih letih infiltrirali v številne javne službe, pa so mu seveda delali sive lase. Lucidna je analiza Ivana Ahčina, urednika Slovenca, teologa in sociologa, ki je premike v družbi zelo dobro zaznaval. Dobro se je zavedal, ko je ta idejni katoliški krog izgubil zelo veliko kategorijo prebivalstva, ki so bili kmečki delavci, neke vrste prekariat z današnjim besednjakom. Ljudje, ki so živeli od kmečkega dela, vendar nikdar pa niso imeli v lasti toliko zemlje, da bi od nje preživeli. Delati so morali kot dninarji, bili so kmečki najemniki, viničarji na Štajerskem. Zanesljivih statistik v tistem času ni bilo. V tridesetih letih je bilo okrog milijon slovenskega prebivalstva, od tega 700 tisoč kmetov, med njim pa kar dve tretjini kmečkega delavstva. Z njim se SLS ni toliko ukvarjala, v zaledju je imela bolj kmečke posestnike, gruntarje, ki so bili bolj razširjeni v Savinjski dolini in na Gorenjskem, medtem ko je v okolici Maribora, Slovenskih Goricah, Halozah, na Kozjaku, Dolenjskem, v Beli krajini bila v tridesetih letih obupna revščina. In ti ljudje so se potem zatekali v komunizem, na Štajerskem močno tudi v hitlerizem.«

FOTO: Jože Potrpin

Dr. Andrej Rahten je še posebej poudaril Koroščevo vpetost v panevropsko gibanje: »Ravno to njegovo širše gledanje, eni bi rekli vizionarstvo, je vseskozi povezovalo slovensko narodno samobitnost z nekim garantom narodnega razvoja, ki pa je seveda širši. Prvi korak je seveda Jugoslavija. Korošec je bil tako rekoč od vsega začetka pa do smrti prepričan Jugoslovan. Tu ni nobene dileme. Razne teorije o njegovi slovenski narodni miselnosti so morda retroaktivne. Toda viri jih ne dokazujejo.«

Dr. Andrej Rahten. FOTO: Jože Potrpin

»Pozablja pa se in bi se lahko bolj poudarjalo, je prav to njegovo zgodnje razmišljanje o panevropski povezavi in integraciji. Korošec je leta 1926 že del slovenske delegacije, ki se udeleži prvega panevropskega kongresa na Dunaju. Že takrat da izjave za Slovenca, da je sicer zdaj še malo prezgodaj za evropsko skupnost, ampak nekoč bo in dobro je biti zraven. Dobro je, da smo Slovenci zraven. Že leta 1926 je razmišljal o kategorijah, ki so bile potem pri nas aktualne konec osemdesetih let, ko se je govorilo o Evropi zdaj itd. Gre za izjemen čut. Takoj na začetku je prevzel podpredsedniško mesto v panevropskem gibanju. Ker je imel neko vizijo za naprej. Toda zanj ta vključitev Slovenije je samo preko Jugoslavije. Torej on ne razmišlja o samostojni slovenski državi, zato je potem toliko večja ironija, da so ga kljub takemu razmišljanju vseeno poslali v konfinacijo. Pošljejo v konfinacijo ustanovnega očeta Jugoslavije zaradi deklaracije, ki je imela tisoč interpretacij, še vedno pa privrženost Jugoslaviji. Je pa res, takrat je izražena najbolj avtonomistična miselnost. Nikoli prej in ne kasneje Korošec ni tako jasen kot v teh punktacijah, ki so jih njegovi privrženci kasneje preimenovali v slovensko deklaracijo.«