Danes obhajamo 100. obletnico rojstva poljskega papeža Janeza Pavla II. O pripravi na obhajanje jubileja in o svojih spominih nanj so za Radio Vatikan spregovorili krakovski nadškof metropolit Marek Jędraszewski, kardinal Stanisław Dziwisz in časnikar Jacek Moskwa, ki je bil dolgoletni dopisnik iz Italije in je napisal več knjig o Janezu Pavlu II.


Foto: Vatican Media

Krakovski nadškof metropolit Marek Jędraszewski

Krakovski nadškof je na začetku pogovora povedal, kako se je nadškofija pripravljala na 100, obletnico rojstva Janeza Pavla II. in kako jo živi v času epidemije: »Načrtovali smo veliko dogodkov ob obhajanju prve stote obletnice rojstva Janeza Pavla II.; res je, da smo morali zmanjšati število projektov, vendar ostaja to, kar je najpomembnejše, to je molitev. Molitev, ki se bo začela v nedeljo, 17. maja, prav v Wadovicah: tam bomo obhajali sveto mašo, ki jo bo predvajala javna televizija. Dan zatem, na njegov rojstni dan, 18. maja, bo ob 17. uri maša v Centru Janez Pavel II. v Krakovu. Razlog za to uro je dejstvo, da se je Karol Wojtyła rodil prav med 17. in 18. uro. Posebno naključje je tudi dejstvo, da je bil čez 58 let prav ob tej uri izvoljen za papeža. Po maši bo veliki koncert, ki smo ga pripravili v sodelovanju s poljsko državno televizijo, temu pa bo sledil večerni program. Upamo, da bomo med koncertom lahko predstavili tudi besede, ki nam jih bo namenil papež Frančišek. Z velikim zaupanjem pričakujemo prenos teh besed iz Vatikana, s katerimi bo sveti oče nagovoril posebej mlade Poljake v Krakovu in po vsej Poljski.«

V nadaljevanju je nadškof Jędraszewski pojasnil, kakšen pomen ima za ta jubilej postopek za beatifikacijo staršev Janeza Pavla II., ki se je začel minuli teden: »To je nekaj zelo posebnega, pa tudi zelo lepega: dejstvo, da lahko obhajamo stoto obletnico rojstva Janeza Pavla II. in hkrati začnemo postopek za beatifikacijo njegovih staršev. Gre za zelo pomenljivo znamenje, saj vemo, da se je rodil v zelo lepi družini, ki je bila zelo globoka, kar zadeva njeno vero, pa tudi kar zadeva ljubezen, ki je napolnjevala vsakdanje življenje te družine. To je zelo pomembno znamenje predvsem sedaj, ko je v sodobni kulturi veliko dvomov v zvezi s samim zakonom in družino. Videli smo, da je ta resnično sveti mož, Janez Pavel II. Veliki, lahko odraščal v družini, ki je živela svoj vsakdan v ljubezni do Boga in do drugih.«

Na vprašanje, katere so najbolj aktualne točke nauka Janeza Pavla II. vse do danes in tudi v času epidemije, je krakovski nadškof odgovoril: »Ob pogledu na epidemijo se moramo spomniti, da je bil starejši brat Janeza Pavla II., malega Karola, brat Edmund, zdravnik. Ko je bil Karol star 12 let, je bila na Poljskem epidemija škrlatinke – tedaj je bila to smrtna bolezen. Edmund se je kot mlad zdravnik znašel v težkem položaju: v bolnišnici je bila mlada žena s to boleznijo in ker so se vsi zdravniki in medicinske sestre bali, je Edmund ostal sam. On jo je še naprej zdravil, vendar pa je žal po nekaj dneh umrla. Še huje pa je bilo, ko so čez nekaj dni odkrili, da se je okužil tudi Edmund. Po štirih dneh hudih bolečin je umrl. Za mladega Karola Wojtyło je bil to zgled, kaj pomeni podariti življenje za druge. Menim, da je bila ta globoka osebna izkušnja izhodišče za njegovo odprtost do oseb, ki so jih prizadele bolezni, trpljenje. Od prvega dne svojega pontifikata in vse do zadnjih dni je posebno pozornost izkazoval trpečim. Občutljivost za trpljenje drugih, za veličino in dostojanstvo trpečega človeka je bila ena izmed značilnosti nauka Janeza Pavla II. Dobro vemo, da zanj to ni bila teorija, saj je sam izkusil vse besede trpljenja, povezane s Kristusom, s katerimi se je Janez Pavel II. soočal v zadnjih letih, predvsem pa v zadnjih dneh svojega življenja. Vse svoje trpljenje je daroval za Cerkev, združen s Kristusom. Spomnimo se tistega ganljivega znamenja na veliki petek leta 2005, ko se ni mogel udeležiti križevega pota v Koloseju in ga je spremljal v zasebni kapeli ter se nato približal tamkajšnjemu križu s Kristusom. Za Artura Marija, njegovega osebnega fotografa, je bila fotografija tega trenutka simbol njegovega celotnega pontifikata: pridružiti vse življenje, čudovite trenutke, pa tudi težke, Kristusu, ki nam daje moč in upanje.«

Ob koncu pogovora pa je nadškof Jędraszewski odgovoril na vprašanje, kakšno sporočilo želi predati poslušalcem Radia Vatikan ob jubileju, ki ga obhajamo danes: »Obhajanje stote obletnice rojstva Janeza Pavla II. je resnično zelo pomemben dogodek – morda ne predvsem z zgodovinskega vidika, ki ima nedvomno tudi svoj pomen, ampak predvsem zato, da bi znova odkrili sporočilo, ki ga je zapustil Cerkvi in svetu. Njegovo sporočilo je namreč edinstveno in govori o veličini vsake človeške osebe, o veličini in dostojanstvu od spočetja do naravne smrti. Vendar pa mora biti ta humanizem, ki je zelo lep, zelo močan in tudi zelo zahteven, vedno utemeljen na evangeliju Jezusa Kristusa. Le pod temi pogoji lahko svetu ponudimo pogled na človeka, ki ni izgubljen, ampak je kljub težavam, in mnogokrat razlikam, človek upanja; upanja, da se bomo na koncu vsi srečali v hiši Boga, ki je bogat v usmiljenju. To je sporočilo, ki nam ga je dal sv. Janez Pavel II. Veliki: sporočilo, ki je zelo aktualno za danes, pa tudi za prihodnost.«


Foto: Vatican Media

Kardinal Stanisław Dziwisz

Kardinal Stanisław Dziwisz, ki je bil dolgoletni tajnik papeža Janeza Pavla II., pa je v pripravi na obhajanje 100. obletnice njegovega rojstva dejal: »S Karolom Wojtyło sem živel od njegovega imenovanja za kardinala in potem po izvolitvi za papeža. Skrivnost njegove osebnosti je globina njegovega duhovnega življenja. Vedno je molil, njegovo življenje je bilo vedno združeno z molitvijo. Kot najstnik se je naučil pomena molitve in pozneje se je ta vidik poglobil. Seveda je zapustil veliko, pomembno dediščino. Pomembno ne le za včeraj in danes, ampak za prihodnost. Prav tako ne smemo pozabiti njegove izredne osebnosti. Njegovega stika z ljudmi, z vsemi skupinami, ki jih je srečeval, in tudi, kakšen odnos je imel do vsake osebe, s katero se je srečeval v okviru svojih pastoralnih dejavnosti. Ne glede na to, ali je bila revna, onemogla, bolna, z vsemi je ravnal enako, z velikim spoštovanjem in ljubeznijo. Spominjam se njegovega dejanja med potovanjem v Ameriki. V San Franciscu je bila družina z otrokom, obolelim za aidsom: vsi so se oddaljili od tega otroka, papež pa ga je prijel za roke, jih poljubil, ga blagoslovil ter dal njegovi družini. Ta gesta je bila resnično pomembnejša od kakršne koli pridige, posebej v tistem času. Do nas je bil resnično zelo domač, v apostolskem stanovanju je ustvaril družinsko vzdušje. Z nami je bil zelo preprost in zelo dober, ljubezniv. Tako smo lahko delali zelo dobro, saj smo vedeli, da je videl, da smo mu želeli služiti dobro in z veliko predanostjo.«


Foto: splet

Časnikar Jacek Moskwa

Časnikar Jacek Moskwa pa je svojo izkušnjo strnil v naslednje besede: »Pontifikat Janeza Pavla II. je del mojega življenja. Kot časnikar sem delal vseh 27 let, tudi med zgodovinskim obiskom Poljske v 80. letih. 15 let sem delal v Rimu kot dopisnik za poljsko televizijo, radio in različne časopise. Spominjam se pomembnih potovanj v Sveto deželo, na Kubo, v Mehiko, Združene države Amerike, v Indijo, na Bližnji vzhod in v različne evropske države. Svoja čustva in mnenja bi lahko izrazil z naslovi svojih knjig: »Prerok in politik«, »Papež, ki je spremenil svet«, »Pontifex maximus«, »Pot Karola Wojtyłe« – biografija v štirih delih. Njegov pontifikat je bil prvi svetovni pontifikat. S tem želim reči, da je imel poleg tega, da se je odpravil na več kot sto potovanj po vseh celinah, razen Antarktike, neke vrste karizmo v odnosu do medijev. Moji kolegi z italijanskih časopisov so govorili: »Papež privlači medije«; dopisniki pa so dodajali: »Papež je fotogeničen.« Bil je velika osebnost, ki jo je poznal ves svet. Z velikim pogumom je znal kritizirati diktatorje in govoriti proti vojnam. Bil je tudi »zaseben papež«, »papež-človek«, topla osebnost z velikim smislom za humor, rad pa se je šalil tudi s časnikarji.«