Na spletnem portalu človekoljubne organizacije Open Doors iz Združenih držav Amerike je objavljeno poročilo humanitarke Kristin Wright, ki se je v Nigeriji srečala z očeti pred poldrugim letom ugrabljenih deklet iz šole v mestu Chibok. Usoda najstnic, ki so pristale v rokah krutih islamskih skrajnežev teroristične skupine Boko Haram, še danes ni znana.



Pozdravita me topla sapa in žgoče popoldansko sonce, ko stopim z letala v Josu, Nigerija. Malce kasneje že sedim z očeti ugrabljenih deklic iz Chiboka in iz prve roke poslušam njihove zgodbe.

Pred letom in pol je teroristična organizacija Boko Haram ugrabila 276 šolark iz mesta Chibok v Nigeriji. Ugrabitev je zbudila pozornost mednarodnih medijev in sprožila znano kampanjo »Vrnite nam dekleta« (Bring Back Our Girls). Danes je večina medijske pozornosti že zbledela – dekleta pa so še vedno pogrešana. Posledično se njihove družine z veliko težavo prebijajo iz dneva v dan.

Očetje deklet mi v pogovoru zaupajo izzive vsakodnevnega življenja v Chiboku. Področje je še vedno izolirano in izredno nevarno. Družine so še vedno izpostavljene nevarnosti nasilja s strani pripadnikov Boko Haram in možje vsako noč spijo pred svojimi domovi, da bi ob morebitnem napadu iz prvih bojnih vrst zaščitili svoje žene in otroke.

Stres in trpljenje, s katerim živijo, je neznosno, in močno zaznamuje njihove obraze. Vsak izmed teh mož je pred poldrugim letom izgubil hčer in se danes sprašuje: »Kje je? Ali je živa? Kaj se z njo dogaja?«

Eden izmed očetov mi pove: »Včasih se počutim v redu, ko sem s svojo družino ali pa v cerkvi, ko pa sem sam, se mi vse zvrti pred očmi.« Glavo zakoplje v roke in skozi solze mehko reče: »Pogrešam jo, pogrešam jo, pogrešam jo.«

Pove, da zdaj prav obupno potrebuje molitev in doda: »Z molitvijo je vse mogoče.«

Nepozaben trenutek doživim, ko me eden izmed očetov deklet iz Chiboka potegne na stran in mi pove, kakšen učinek je nanj imelo strokovno svetovanje izvedencev naše človekoljubne organizacije Open Doors. »Ti ljudje so prišli k nam in nam nudili pomoč, ukvarjali so se z ženskami, nam prinesli hrano in nam svetovali«, pojasnjuje. »Pa ne le enkrat, ne dvakrat, ne trikrat – velikokrat.«

Open Doors je ena izmed mnogih človekoljubnih organizacij, ki pomagajo družinam v Chiboku. Področje, kjer živijo, je oddaljeno in nevarno in dostop do tja je izjemno zahteven. Srečo smo imeli, da smo lahko stopili v stik s temi družinami in jim priskrbeli osnovne potrebščine, jim svetovali in jim prenesli spodbudna pisma podpornikov naše organizacije z vsega sveta.

Čeprav soočeni z navidez neskončno moro pa se ti očetje, kot opažam, s strahom pred neznanim prav čudežno spopadajo z vero. Ko enega izmed njih vprašam: »Kje mislite, da je vaša hčerka?«, mi preprosto odgovori: »Moja deklica je v Gospodovih rokah.«

Vir: Kristin Wright za www.opendoorsusa.org
Foto: Open Doors / splet