Z njo smo se pogovarjali o temi njenega govora in vtisih s sejma, tudi s srečanja s Salmanom Rushdiejem, ki se udeležuje sejma, na katerem bo nastopil v soboto zvečer.

S frankfurtskega knjižnega sejma za tiskano in spletno Družino poroča novinar in urednik Duhovnosti in Sveta Marjan Pogačnik.

V sredo ste na frankfurtskem knjižnem sejmu imeli več nastopov. Kaj vam pomeni možnost, da se v Frankfurtu predstavite kot pesnica?

Kot avtorica, ustvarjalka poskušam predvsem ločevati med ustvarjalnim procesom in med vsem, kar se nato dogaja s knjigo v javnem prostoru. To se zdi dokaj samoumevno in preprosto, ampak v resnici je danes precej težko, ker se zdi, da se prostor za samotno ustvarjanje krči. Krči se zaradi raznih motilcev časa, pa tudi zaradi pritiska na avtorje, da se morajo veliko promovirati, nenehno predstavljati svoje delo, biti navzoči v medijih na raznih prizoriščih, vključno s sejmi. Pomembno se mi zdi, da prepoznamo oba svetova, ki imata svoje zakonitosti, in da tako lažje prehajamo med njima. Osebno mi je zelo pomembno, da imam čas za ustvarjanje, da je to nek kontinuiran čas, da se lahko poglobim v to, kar delam, in da se takrat, kolikor je mogoče, izogibam kakršnim koli izpostavljanjem v javnosti, ker se mi zdi, da to slabo vpliva na ustvarjalni proces. Sem se pa z leti naučila sprejeti tudi nastopanje kot del svojega poklica. Pomembno pa se mi zdi poudariti, da predstavitev knjige ne sme biti nadomestek za branje. Pravi stik s knjigo je samo branje. Vse ostalo je povabilo, prva informacija.

Sicer pa mi je Frankfurtski sejem veliko dal. Najprej priložnost, da pred številčno publiko govorim o tem, kaj je zame poezija, nato pa tudi možnost, da preko prevoda Pesmi dneva v nemščino pridem v stik z bralkami in bralci iz drugega kulturnega okolja, kar je vedno dragoceno. Za oboje sem zelo hvaležna.

Miljana Cunta med otvoritvenim govorom. FOTO: Marjan Pogačnik

V torek ste imeli govor na otvoritveni slovesnosti, v katerem ste govorili o samoti kot tisti, ki omogoča ustvarjanje in iz katere se rojeva poezija. Govorili pa ste tudi o vlogi poezije, ki je v tem, da povezuje, da ustvarja skupnost. Ali nista nastajanje poezije v samoti in povezovanje ljudi v tem času zelo zahtevna »projekta«?

Rekla bi, da ena izmed najzahtevnejših, ker zahteva poglabljanje vase in istočasno tudi odpiranje proti drugemu. Tukaj se vedno navežem na misel meni ljube pesnice Denise Levertov, ki je napisala, da smo si v najglobljih globinah najbolj podobni. Avtor, avtorica – pesnica in pesnik pa še posebej, ker lirična poezija nastaja iz zelo osebne, intimne izkušnje – vstopa v tiste prostore v sebi, ki so globoko, ki so skriti. Vstopa pa tudi v skupen prostor in govori o univerzalnih stvareh skozi svojo edinstveno izkušnjo. O tistih stvareh, na katere se lahko ljudje navežejo ne glede na prostor, čas, kulturno pogojenost, verska prepričanja. Danes si avtorji skorajda ne upamo več priznati, da vendarle smo v procesu pisanja ves čas usmerjeni proti drugemu. Da pišemo iz želje, da bi nekomu nekaj posredovali, se odprli drug drugemu in v tem skupnosti. V svoj govor sem zato vpeljala tudi to razsežnost pesnjenja, soustvarjanje skupnosti kot končne postaje slehernega ustvarjanja.

Branje pesničinih pesmi. FOTO: Marjan Pogačnik

Kakšne odzive ste prejeli na govor?

Moram reči, da presenetljivo dobre glede na temo in širši kontekst otvoritve, pravzaprav odlične. Ljudje so me po dogodku in tudi naslednje dneve ustavljali in se mi zahvaljevali, da sem na otvoritvenem dogodku Frankfurtskega sejma govorila o samem ustvarjalnem procesu in o samoti. To je očitno redko. Zelo veliko ljudi je prepoznalo kritično noto glede nagnjenosti današnjega časa, da poenostavlja, posnema in ponavlja, namesto da bi spodbujal izvirno misel, ki osvetljuje globlji ustroj človeka. Hvaležna sem, da se je zelo veliko ljudi, ki jih srečujem tu v Frankfurtu, in tudi iz Slovenije oglasilo in izrazilo podporo misli, ki sem jo želela posredovati.

Kljub zgodnji uri so poslušalci napolnili prireditveni prostor. FOTO: Marjan Pogačnik

Mediji so pozornost posvetili predvsem drugemu govoru na otvoritveni slovesnosti, ki je bil bolj političen. Kakšni so vaši občutki ob tem?

Ko gledam z distance, se mi zdi, da smo prikazali celoto, kontemplativno in aktivno življenje. Tudi govor slovenske predsednice je vključeval oba vidika in je predstavljal neke vrste uvod v to, kar je sledilo. Osebno mislim, da je bilo politično debato, ki se je razvijala na odru več kot uro in pol, preden sta prišla na vrsto slavnostna govora, potrebno uravnotežiti s kontekstualizacijo izraelsko-palestinskega vprašanja. Je pa taka kontekstualizacija v Nemčiji zaradi zgodovinskega spomina seveda zelo občutljiva.

Miljana Cunta med otvoritvenim govorom. FOTO: Marjan Pogačnik

V četrtek zvečer ste se osebno srečali s Salmanom Rushdiejem. Kako ste ga doživeli kot človeka?

V veliko veselje mi je bilo spoznati gospoda Salmana Rushdieja in pogovor z njim je bil zelo navdihujoč. Dobila sem vtis, da želi deliti svojo zgodbo. To je presenetljivo dostopen in odprt gospod, zelo duhovit, zanimala ga je tudi naša literatura. Mene je seveda najbolj zanimalo, kaj od vsega, kar so v medijih pisali glede usode njegove zloglasne knjige in njega samega, drži. Povedal mi je, da niti najmanj ni pričakoval tega, kar je sledilo, in da provokacija nikakor ni bila njegov namen.