Tudi jaz imam pravico do besede, nihče mi je ne bo kratil, še najmanj pa taki, kot si ti!« In je nadaljeval, še glasneje, še bolj hlastno. V glavnem je govoril o krivicah, ki se mu godijo, o tem, kako je marginaliziran in mu zadrti sogovorniki sploh ne pustijo do besede. Zdelo se je, da se je druščina hitro navadila na tak pogovor, da ji je nekako postal všeč; začeli so celo verjeti, da je ravno tak način komunikacije pogovor. Neprekinjeni udarni ritem glasu je postal zanje nekakšno naravno dogajanje in jih je na svoj način pomirjal. Zato jih je zmotilo, če je kdaj nastala kratka tišina ali se je skušal oglasiti kdo drug: večinoma sicer takih poskusov sploh niso slišali, če pa so jih, so jih dojemali kot vsiljivost; neodločno žežnjanje in bledikavo kompliciranje takšnega vsiljivca z nekakšnimi dokazi jih je razkačilo. In tedaj so se oglasili: »Bi, prosim, že pustil človeku, da tudi on pove svoje? Kako si lahko tako nestrpen? Res, odkod se jemlje takšna zadrtost? A on pa ni človek al...