Službo generalnega sekretarja Caritas Internationalis ste nastopili leta 2019. Kateri kriki na pomoč so se vas v tem času najbolj dotaknili?

Prva kriza, s katero sem bil soočen, je bila povezana z Venezuelo. Bil sem v Cucuti v Kolumbiji, na mejnem prehodu za Venezuelce, ki so hoteli zapustiti državo in oditi drugam, vendar so jih ustavili in niso mogli naprej. Tamkajšnji škof je postavil na noge sprejemni center in vsak dan so sprejeli tisoč novih ljudi, med njimi invalide, starejše, otroke. Tam so lahko dostojno živeli v medsebojni solidarnosti. To se me je zelo dotaknilo.

Potem je nastopila pandemija. Spoznali smo, kako povezani smo med seboj, ustvarila se je solidarnost na svetovni ravni. Ko je papež Frančišek ustanovil papeško komisijo za covid, kjer sam zastopam Karitas, je najprej rekel: Zdaj moramo ozavestiti, da prihaja do menjave dobe, ki bi jo morali zgrabiti kot priložnost za solidarnost. Rekel je: »Lotite se projektov, pa ne velikih,...