Verjetno se ne motimo preveč z ugotovitvijo, da se število bibliografskih enot praviloma povečuje ob obletnicah. Kadar se to ne zgodi, lahko razloge iščemo v političnem vplivu in globini ideološke indoktrinacije. Ljudem, ki se tako čvrsto vtisnejo v javni spomin, kot se je Rudolf Maister, se rado zgodi, da postanejo predmet prilaščanj in zavračanj, da njihove podobe niso ujete le v kamnite spomenike in spominske plošče, ampak tudi v ideološke sodbe, kjer pogosto ni prostora za resničnost.

Spomin na vojno in prevratno obdobje

Razmišljanje o Rudolfu Maistru je neločljivo povezano z razumevanjem oblikovanja spomina na obdobje ob koncu prve svetovne vojne, ki je usodno vplivalo na razpad cesarstev in nastanek novih držav. Enomesečno Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov, v kontekstu katere so se začeli boji za meje, je nasledila Kraljevina SHS. Združevanja narodov in območij, ki so bila med vojno na nasprotnih straneh, so v slovenskem in hrvaškem prostoru temeljila na ideji Avstro-Ogrske kot ječe narodov. Vojaki avstro-ogrske armade, kljub spoštljivemu poklonu padlim in množici postavljenih spomenikov med obema vojnama, niso bili prepoznani kot spominski steber nove države, kot je to bilo samoumevno v javnem spominu antantnih držav. 

»Hierarhijo spominjanja« lahko v Kraljevini SHS, pozneje Kraljevini Jugoslaviji, prepoznamo v seznamu padlih med prvo svetovno vojno in pokopanih v vojaški kostnici na pokopališču pri Sv. Križu v Ljubljani, ki je bila blagoslovljena 10. decembra 1939. Na prvem mestu seznama je v zaporu umrli dijak, voditelj preporodovskega gibanja Ivan Endlicher, sledi 5 v Judenburgu pred naglim vojaškim sodiščem obsojenih in ustreljenih upornih pripadnikov 17. pehotnega polka in nato 15 koroških borcev, ki so pokopani v kostnici na ljubljanskih Žalah. Sledi 35 častnikov avstro-ogrske amade, 4.701 avstro-ogrski vojak oziroma vojni ujetnik, med katerimi je 79 srbskih, 342 ruskih in 80 romunskih. V tem konstekstu je seveda treba razumeti in brati pomen koroških borcev kot javno priznane, ne-tuje, narodne vojske in Rudolfa Maistra kot prvega med njimi.

Oblikovanje generalove podobe med obema vojnama

Maistrove vloge in pomena so se njegovi soborci že zgodaj zavedali in sočasno se je oblikovala tudi generalova javna podoba, h kateri so prav tako prispevali časopisi, posebej v predplebiscitnem času. Na predplebiscitni tabor v Ločah 29. septembra 1919, ki se ga je po poročanju časopisov »udeležilo 120 Orlov in 84 Orlic, Sokoli in mnogo občinstva«, je general Rudolf Maister priletel z letalom in v imenu orlov ga je pozdravil borec za severno mejo Srečko Kristan. »General Maister se je zahvalil za pozdrave in izročil bratske pozdrave taborjancev iz Dobrle vasi. Popoldne je bil javni nastop Orlov, ki je lepo uspel in pri katerem je igrala jeseniška godba. Nastopili so tudi Sokoli. Nastopilo je pri prostih vajah nad 50 članov, Orlic 72, naraščaja 24. Lep dan in požrtvovalnost sta pripomogla, da se je izvršilo vse v lepem redu.«

Maistrove vloge in pomena so se njegovi soborci že zgodaj zavedali in sočasno se je oblikovala tudi generalova javna podoba.

Umetnostni zgodovinar, muzeolog in raziskovalec Maistrove dediščine dr. Sergej Vrišer (r. 1920) je zapisal, da se je »po burnih letih prevrata, bojev in pravdanja za meje, ki so bila obenem tudi leta nacionalnega zanosa, velikih upov in mnogih razočaranj, življenje okoli upokojenega generala Maistra počasi umirjalo. Povsem umirilo pa se pravzaprav ni nikoli«. Pri tem je zabeležil tudi svoj otroški spomin na zgodaj upokojenega generala: »Bili smo navzoči, kadar so se pod njegovim oknom ustavljali sprevodi in baklade in je nato Maister vzklikajoči množici spregovoril nekaj spodbudnih besed. Mimogrede, spregovoril je tudi nam otrokom, kadar smo se na travniku nasproti njegove hiše preveč razkričali in ga zmotili pri delu v njegovi knjižnici. Vsaj za nekaj časa smo nato spoštljivo utihnili …«

Rudolf Maister se je močno zavedal pomena ohranjanja spomina in pozneje s svojimi vprašalniki veteranom tudi sam skušal skrbeti za ohranjanje spomina na boje za mejo. Ob odkritju spomenika Franju Malgaju, ki so ga krasili Maistrovi verzi »o jaz ne spim, le čakam čas in čakam vas, da gremo skupaj čez Št. Vid med brate naše Zilo pit«, je imel general Maister »globoko zamišljen slavnostni govor«. Spomenik je bil »ob velikanski udeležbi narodnih društev« odkrit 29. maja 1924 v bližini hriba, na katerem je junaški poročnik izkrvavel, »ko je kril 6. maja 1919 s svojimi zvestimi dobrovoljci umik«. S svojim narodnim sporočilom je bil spomenik, vsaj zdelo se je tako, manj problematičen kot spomeniki avstro-ogrskim vojakom, zato pa je, skupaj z verzi, toliko bolj motil nemške okupatorje v 2. svetovni vojni, ki so ga takoj po zasedbi Mežiške doline porušili.

Rudolf Maister se je močno zavedal pomena ohranjanja spomina in pozneje s svojimi vprašalniki veteranom tudi sam skušal skrbeti za ohranjanje spomina na boje za mejo.

V razliki med prvotnim spomenikom in poznejšo povojno izpeljanko lahko prepoznamo krčevit boj za spominsko krajino. Ob njegovi postavitvi lahko beremo, da »so vsa narodna društva brez razlike strank po svojih govornikih poudarjale eno misel, da smo za brambo narodnih meja edini vsi in trdni kot granit«. Od začetka tridesetih let, po razpustitvi parlamenta ter prepovedi strank in društev na narodnih in verskih osnovah, so bili poudarjeno narodni toni že malce manj zaželeni. Sorazmerno pa so se med slovenskim prebivalstvom Dravske banovine krepila avtonomistična čustva. Še vedno ni veljalo za problematično Maistrovo ukrepanje proti nemško obarvanim socialnodemokratskim demonstracijam v Mariboru in v Malgajevem primeru, v »vzpostavitvi reda proti nemškim in komunističnim nakanam temnih ljudi«, kot je o dogodkih pisala revija Mladika leta 1924.

Članek si lahko v celoti preberete v 42. številki magazina SLO.