Prvega maja 2004 je Slovenija postala polnopravna članica Evropske zveze. Mnogi smo takrat živeli v prepričanju, da je to za osamosvojitvijo najpomembnejši dogodek demokratične dobe novejše slovenske zgodovine. Kako ste doživeli ta dan? S kakšnimi pričakovanju ste ga takrat pospremili in kaj danes ostaja od teh pričakovanj?

Kako sem tisti dan doživel, se ne spomnim. Vsekakor mi je to predstavljalo logično nadaljevanje slovenske poti po osamosvojitvi. Pričakovanja? Najprej v smislu utrditve pravne države v Sloveniji, ki je bila v mnogih stvareh še globoko v socializmu. Pričakoval sem, da bo kapital iz zahodne Evrope pomagal vzpostavljati pluralno družbo. Pri tem sem se zelo zmotil. Kaj ostaja? Vsekakor demokratična pravila urejanja skupnih zadev, z vsemi svojimi slabostmi, seveda, in predvsem skupna varnostna politika, kar je danes morda najbolj važno.

Z evropsko tematiko ste se ukvarjali tudi raziskovalno. Spomnim se denimo vašega nastopa na novoletnem srečanj...