Režiser Amir Muratovič se je tokrat v dokumentarnem filmu lotil tabu teme – norosti oz. institucionalizacije tistih, ki naj ne bi bili prištevni. Koliko resnice je v tem, si lahko ob filmu Muzej norosti odgovori vsak pri sebi, neizpodbitno dejstvo pa je, da so ljudje, zaprti v psihiatrične ustanove, odrinjeni na rob in prikrajšani za najbolj temeljne dobrine, kot so sonce, voda, zrak in svoboda.



Muzej norosti je mogoče obiskati v gradu Cmurek, ki leži ob avstrijski meji. Po drugi svetovni vojni je bil v gradu Dom onemoglih, nato Dom za duševno defektne, na koncu enota Socialno varstvenega zavoda Hrastovec. Svoja vrata je zaprl leta 2004. Čeprav so prebivalci Trat pod gradom bili povezani z ustanovo, saj je skoraj iz vsake hiše nekdo tam služil kruh, je bila meja med prebivalci gradu in drugimi jasna. Niso se spraševali, kdo so ti ljudje, od kod so prišli, zakaj in kam so odšli, ko so ustanovo zaprli. Amir Muratovič pa v filmu ni pozabil nanje. Nekatere izmed njih spoznamo in iz prve roke izvemo, kako so se znašli na gradu Cmurek in kako se je njihovo življenje spremenilo. Desetletja v ustanovi so vplivala nanje.



Sprva so za oskrbovance skrbeli nešolani ljudje, razmere za bivanje v gradu so bili zelo slabi. Prostore so postopoma obnavljali in v ustanovi je bilo vse več strokovnega kadra.

Ko so enoto zaprli, oskrbovance pa preselili, je nastala tišina. Sosedje so se začeli zavedati, da so zgodbe gradu, usode varovancev, pripovedi zaposlenih, medicinska oprema ter osebni predmeti, ki so ostali v gradu, pomembna, čeprav težavna dediščina. To je še vedno edina večja ustanova v Sloveniji, ki so jo zaprli.

Posamezniki z obeh strani meje, združeni v Zavodu Muzej norosti, so si zastavili cilj, da grad spremenijo v mednarodno povezovalno središče. Posvečajo se zgodovini obravnavanja norosti in opozarjajo na nedopustnost obstoja totalnih institucij. Teh v Italiji sploh ni več, dostopna pa je psihiatrična pomoč.

Grad Cmurek in Trate v literarni dediščini

Grad Cmurek, Trate in okolica so prostor našli tudi v literaturi. Tone Kuntner v eni svojih pesmi zapiše, da je Cmurek kraj, ki ga ni. Bližnjemu naselju s cerkvijo in pošto rečejo Marija Snežna. To je prav tako kraj, ki ga ni, saj se uradno imenuje Zgornja Velka. Marija Snežna je mitološki kraj slovenske literature.

V noveli Smrt pri Mariji Snežni je Drago Jančar osrednji lik povzel po ruskem zdravniku Sergeju Kapralovu, ki se je med obema vojnama naselil v gradu Novi Kinek na Tratah. Tone Partljič v dveh romanih, Grob pri Mariji Snežni in Pri Mariji Snežni zvoni, pronicljivo riše te kraje skozi različne države in režime. V zgodbo vpleta tudi književnika Stanka Majcna, ki je zahajal v Slovenske gorice. Marija Snežna in Cmurek sta v naslovih pesniških zbirk Toneta Kuntnerja, ki je rojen na Tratah. Tu je odraščal Zlatko Zajc, nekaj časa je na Tratah živel tudi njegov oče Dane Zajc.

V 80. in 90. letih prejšnjega stoletja so v prizidku mogočnega mlina nastopali številni znani glasbeniki.

Trate so bile v vseh obdobjih odprte do drugačnih in svobodomiselnih. In to je nit, ki povezuje te le navidezno različne pripovedi: zgodbo kraja, gradov, Muzeja norosti, odnosa do norosti in drugačnosti. Razstava prikazuje obdobje od 1956 do 2004, ko je v gradu deloval državni Zavod za duševno in živčno bolne.

Film bo premierno predvajan na TV SLO 1, 31. 3. 2020 ob 20.50.