Pesmi je zbrala in prevedla Nada Grošelj, ki je knjigo pospremila s spremno besedo in ji dodala dva eseja. Več o metafizični poeziji in pesnikih si lahko preberete v intervjuju s prevajalko.

Knjiga je izšla pri založbi Družina

Kako je potekal izbor pesmi?

Izbor pesnikov in pesmi je zahteval temeljit razmislek, kajti oznako »metafizičen« nosijo pesmi z najrazličnejšimi temami, ki preigravajo velik razpon v razpoloženju in drži. Vključila sem nekaj najznamenitejših avtorjev, kot sta John Donne ali Andrew Marvell, in pesmi, ki so vsaj v angleški kulturi dobro znane in zato večkrat naletimo na njihove odmeve v angleški književnosti. Vendar se nisem omejila na najbolj ikonične stvaritve ali sistematično zajela vseh najvidnejših pesmi. Nekatera znana – in zato marsikdaj tudi že prevedena – besedila sem izpustila, vključila pa nekatera druga po dveh kriterijih: po osebnem okusu in po omembah teh pesmi bodisi v spremni besedi izdaje, ki sem jo uporabljala, bodisi v katerem od esejev, ki sem ju dodala. Že prevedene pesmi, ki sem jih na vsak način želela vključiti, sem po oklevanju, ali naj uporabim že obstoječ prevod, in po posvetu z urednikom Branetom Senegačnikom naposled vnesla v lastni prepesnitvi, ker soobstoj različnih prevodov prevodno književnost kvečjemu obogati.

Namesto izčrpne spremne besede sem se odločila za dodatek dveh esejev. Vsak od njiju pomeni svojevrstno prelomnico za recepcijo metafizičnih pesnikov. Krovno oznako zanje, metaphysical poets, je uvedel angleški književnik, kritik in slovaropisec Samuel Johnson iz 18. stoletja, ki jih je precej kritično okarakteriziral v eseju o enem od njih, Abrahamu Cowleyju. Za skokovit porast zanimanja in priljubljenosti v tridesetih in štiridesetih letih 20. stoletja pa se morajo zahvaliti skoraj dvesto let mlajšemu pesniku, kritiku in nobelovcu Thomasu Stearnsu Eliotu. Eliot je poudaril, da njihovo delo združuje oboje, intelektualnost in čustvenost, na način, ki angleškemu pesniku njegovega lastnega časa ni več dostopen.

So bili ti pesniki že predstavljeni slovenskim bralcem?

Posamezne pesmi je predstavil Marjan Strojan v svoji monumentalni Antologiji angleške poezije, ki je leta 1997 izšla pri Cankarjevi založbi. Vanjo je vključil klasična delca izpod peres Johna Donna, Georgea Herberta, Thomasa Carewa, Andrewa Marvella, Williama Cartwrighta … Veliko besedil je prevedel sam, vendar je upošteval tudi prevode drugih uveljavljenih prevajalcev, na primer Borisa A. Novaka ali Vena Tauferja. Opozoriti moram še na obsežen izbor iz lirike Thomasa Traherna, ki ga je leta 2014 v svojem prevodu izdal Alen Širca pri KUD Logos.

Kaj je značilno za metafizično poezijo?

Z izrazom »metafizični pesniki« označujemo tiste angleške pesnike 17. stoletja, ki so težili k osebni in intelektualni kompleksnosti, značilni za njihovega prvaka in vzornika Johna Donna. Imena, ki se poleg Donnovega najpogosteje omenjajo, so Henry Vaughan, Andrew Marvell, John Cleveland, Abraham Cowley in Richard Crashaw, seveda pa je pisala takšno poezijo še množica manj plodovitih ali znanih avtorjev. V njihovem opusu se tipično stapljata čustvo in intelektualna domiselnost, zaznamujeta pa ga baročna raba concetti ali angleško conceits, nepričakovanih, presenetljivih metafor, primer in asociacij, ter »duhovitost« ali »bistroumnost« (wit).

Po drugi strani je v nekaterih pesmih vodilna podoba povsem vsakdanja in razumljiva, le da je morda razdelana nenavadno obširno. Thomas Carew v pesmi Ljubici, ki sedi ob reki, na primer vseskozi ohranja in razvija podobo valčka ali vrtinca, ki se iz glavne struge raje poda v manjši potoček in tam najde svojo ljubezen in pristan: to je prispodoba za nagovorjeno, ki naj prav tako da prednost pesniku samemu. Thomas Traherne posveti osemdeset verzov svoji otroški fantaziji, da so zrcalne podobe v lužah pravzaprav pobliski v drug (narobe)svet, in na to naveže svoje odrasle slutnje o obstoju sveta onkraj. Spet drugje niti ni posebnih metafor, zgolj vivisekcija občutenja in razpoloženja (Randolphova pesem Času).

Ob tem pa ne smemo pozabiti, da je intelektualno vrtanje po čustvih le ena od plati metafizične produkcije – prav zato jo je, kot sta v zgodovini ugotavljala tudi avtorja priloženih esejev, Johnson in Eliot, težko opredeliti. Razpon tem sega od doživetih religioznih pesmi kakega Richarda Crashawa do zabavno zafrkljivih pesmic Johna Sucklinga ali Johna Wilmota; tudi opus posameznega avtorja, na primer Donnov, lahko preigrava celo paleto motivov od religioznosti, meditacije (po možnosti o minljivosti) do erotike.

T. S. Eliot v dodatku piše, da se izraz metafizična poezija pogosto »uporablja kot zmerljivka ali kot etiketa za slikovit in všečen okus«. Sam pa pravi, da so metafizični pesniki prav tako »preprosti, izumetničeni, težavni ali fantastični kot njihovi predhodniki,« med katerimi omeni tudi Danteja. Kako sta nastali ti povsem nasprotujoči si mnenji?

Po mojem mnenju sta lahko nastali zato, ker niso vsi metafizični pesniki in vse pesmi enako ekstravagantni in jih torej ne gre trpati v isti koš obskurnosti in živopisnosti. V bralcu bi komični in namerno absurdni Stanoviten zaljubljenec sira Johna Sucklinga težko zbudil enak odziv kot lirično-meditativni biserček Življenje Georgea Herberta ali pa kot Donnova hiperbolična in baročno nabrekla bravura Poslovilna pesem v solzah.

Samuel Johnson v dodatku pesnikom ne oporeka znanja, a v njih vidi le pisce verzov, ne pesmi. Ob prepletanju čustev in aluzij na znanost se mu poraja vprašanje, ali je pesnik želel s pesmijo povzdigniti čustva oz. tistega, ki mu je bilo čustvo namenjeno, ali znanost, na katero nakazuje. So bili ti pesniki kakor koli povezani z znanostjo?

Ker so bili avtorji izobraženci in so živeli v dobi, ko sta se vse bolj razcvetala spoznavanje sveta in znanost, so vpletli v besedila aluzije na geografijo, fiziko, astronomijo, celo ekonomijo. Že v prvi pesmi našega izbora, v Donnovi Dobro jutro, srečamo raziskovanje novih svetov in bežno aluzijo na Galenov nauk o ravnovesju telesnih tekočin. Fizikalne prvine – razmišljanja o delcih snovi – so zelo poudarno vpletene v Meditacijo ob dogorevajoči sveči lorda Herberta; sem ter tja se prikrade celo ekonomija, na primer kovanje denarja v Donnovi Poslovilni pesmi v solzah ali Godolphinova izvajanja o vrednosti izbrankine lepote v pesmi, ki se začenja: »Gospa, lepota vaša.« Asociacije so marsikdaj tudi hiperbolične: tak primer je astronomsko podobje v Pismu soprogu, kjer pesnica Anne Bradstreet (edina ženska v izboru) dovolj konvencionalno vzporeja odsotnega moža s Soncem, vendar dograjuje to asociacijo z malone strokovnimi omembami Kozoroga in Raka. Nevsakdanje asociacije podob silijo bralca v budno branje in razmišljanje o besedilu.

Kako gledajo angleški metafizični pesniki na religijo in religioznost?

Kakor so metafizični pesniki pestri po svoji tematiki, imajo tudi različen odnos do religije. John Donne ima nekaj izrazito religioznih in meditativnih pesmi, po globoki religioznosti izstopajo George Herbert, Richard Crashaw ali Henry Vaughan, med mlajšimi Thomas Traherne. Religiozno občutje gre pogosto z roko v roki z zavestjo o minljivosti in smrti. Pri nekaterih drugih avtorjih o religioznosti seveda ni niti sledu.

Prevajanje poezije je posebna naloga. Prevod metafizične poezije z miselnimi asociacija mi, domiselnimi primerjavami in včasih z nepričakovanim kontrasti je gotovo težek zalogaj. Na kaj ste se opirali pri prevajanju? 

Na srečo je imela antologija, po kateri sem prevajala, dodane opombe in razlage vsaj najnujnejših besed, ki se danes uporabljajo drugače. Neprecenljive so bile tudi kritiške analize na spletu. Sam prevajalski princip pa je bil isti kot vedno: ne slepo slediti črki izvirnika, temveč se potopiti v duha in razpoloženje izvirnika in ju po najboljših močeh poustvariti. Pomembno se mi je zdelo tudi odslikati izpiljeno formo izvirnikov, saj pogosto vsebujejo zapletene metrične in verzne sheme.

Med izbranimi pesniki je le ena ženska, Anne Bradstreet, katere poezija je večinoma izšla posthumno, in to v Ameriki. Kakšna je njena zgodba? Zakaj je bilo ženskam težje pisati in objavljati kot moškim?

Anne Bradstreet je poglavje zase: rojena Angležinja, ki je s soprogom in starši emigrirala v Ameriko in se tam ob rastoči kopici otrok spopadala z neprilikami in napori, ki jih je prinesla s sabo ta odločitev. Kar težko je razumeti, kdaj in kje je našla še čas in voljo za ustvarjanje. Gotovo pa ni nepomembno, da je prihajala iz intelektualne družine in imela močno podporo v domačem krogu. Toda v splošnem je »metafizičnih« pesnic res zelo malo: v antologijo Colina Burrowa, po kateri sem prevajala, sta vključeni le še Katherine Philips (ki mi ni bila najbliže) in pesnica s psevdonimom Eliza. Pomanjkanje ženskih glasov opaža tudi urednik Burrow sam in ga pojasnjuje z dejstvom, da je pisanje take intelektualne poezije zahtevalo izobrazbo in verziranost v retoriki, ki sta bili takrat omogočeni redkim ženskam, pa tudi asertivno držo, ki se pri ženskah ni spodbujala.