Michael Haddad ima od svojega šestega leta paraliziranega 75 odstotkov telesa. Kot otrok je v nesreči z vodnim skuterjem utrpel poškodbo hrbtenjače, ki ga je onesposobila od prsnega koša navzdol in ob tem je izgubil tri četrtine motoričnih funkcij. Nesreča pa mu ni odvzela volje do življenja.

Michael prihaja iz Libanona, je poklicni športnik in ambasador dobre volje za okoljska vprašanja pri programu Združenih narodov za razvoj. Kot poroča Radio Vatikan, se je po sredini splošni avdienci v Vatikanu srečal s papežem Frančiškom in ga prosil za blagoslov svojega naslednjega izziva: na Arktiki prehoditi 100 km. Pojasnil je, da se je odločil za hojo, »ker je zemlja na invalidskem vozičku«. Papež ga je prosil, naj tudi na Arktiki moli zanj in njegov pontifikat, nato pa je Michaelu podelil blagoslov za njegova prizadevanja.

»Invalidnost je le stanje duha«

Tragična nesreča v otroštvu, ki bi marsikoga pahnila v spiralo obupa, je za Michaela pomenila začetek novega življenja. Rehabilitacija je bila zelo težka, napor ogromen, izzivi številni: edino možnost za gibanje je predstavljal invalidski voziček, bergle pa so mu zagotavljale prve negotove korake. Uspelo mu je premagati vse ovire. Zahvaljujoč medicini in znanstvenim raziskavam lahko danes smuča in prosto pleza, dosegel je celo tri svetovne rekorde. S svojo neomajno vero ohranja plamen, s katerim ostaja miren človek, obenem pa je pričevalec v številnih kampanjah za ozaveščanje in zgled mnogim invalidnim osebam. Njegovo vodilo je: »Invalidnost je le stanje duha«, kot je zapisano tudi na njegovi uradni spletni strani.

»Nič ni nemogoče,« je za Vatican News povedal Michael. »Kot oseba, ki ne more samostojno hoditi, vstati in sedeti, sem se odločil, da raziščem svoje možnosti. Odkril sem, da nič ni nemogoče. In to zahvaljujoč dvema stvarema: veri in odločnosti. Vera v našega Stvarnika in vera v nas same. Odločenost v gotovosti, da so v nas neomejene moči, da gremo naprej in razbijemo vsak zid.«

Hoja z električnim eksoskeletom

Michael se premika s pomočjo eksoskeleta, ki ga je posebej zanj razvila ekipa inženirjev, zdravnikom in raziskovalcev. Stabilizira njegov trup, ramena in roke. Na ta način lahko potiska svoje telo naprej in se premika korak za korakom. Vstati z invalidskega vozička, zlasti po dolgem sedenju, ga stane velikega napora, a Michael ne odneha. Na Trgu sv. Petra je želel ves čas pogovora stati na nogah. »Močan sem,« zagotavlja. Najprej iztegne desno, nato levo nogo, nato vstane in si popravi kravato. Nikoli se ne pritožuje zaradi bolečine. Vedno je nasmejan. Njegov obraz ima pri 40 letih še vedno otroške poteze. »Nasmeh, tudi to je poslanstvo. Je simptom sreče, ki jo nosim v sebi. Eden od življenjskih ciljev je biti srečen. Jezus nam je rekel, naj strah spremenimo v veselje.«


FOTO: Vatican Media

Pomoč vere

Michael je veren človek. »Sem kristjan, verjamem v Jezusa Kristusa,« pravi. Zagotavlja, da mu je vera pomagala v vsaki bitki. Vključno s tisto, ki jo živi vsak dan in jo imenuje »moje veliko poslanstvo«, in sicer opozarjati svet na okoljska vprašanja. »Odločil sem se, da bom hodil,« pojasnjuje, »sicer bo zemlja ostala na invalidskem vozičku. Združiti se moramo, da bi rešili sebe in planet. Jaz to počnem pod zastavo Združenih narodov, s katero si po vsem svetu prizadevamo za spremembe. In to takoj.«

Plezanje, smučanje, maratoni in zdaj še severni tečaj

Michael je plezal po gorah in prečkal puščave, udeležil se je celo dveh maratonov: enega v Kairu in drugega v Bejrutu v rodnem Libanonu, da bi zbral sredstva za obnovo bolnišnice, ki je bila avgusta lani uničena v eksploziji v pristanišču. Zdaj ima še eno poslanstvo: prehoditi 100 kilometrov na severnem tečaju. Dogodek je bil načrtovan za leto 2020, vendar ga je moral zaradi koronaepidemije preložiti. Zdaj ga načrtuje februarja ali marca prihodnje leto. »Vsekakor je to izziv,« pravi Michael. »Prehoditi 100 kilometrov na severnem tečaju ni le sporočilo, ampak tudi prispevek k znanosti. Delam z odlično znanstveno ekipo in veljam za eno redkih oseb na svetu, ki lahko v mojem stanju naredijo kaj takega. Vse, kar načrtujemo pred, med in po tej hoji, bo prispevalo k znanstvenim raziskavam, ki bodo z novimi sistemi pomagale drugim ljudem znova hoditi.«

Srečanje s papežem: molite zame na Arktiki

Michael Haddad se je sredine splošne avdience na dvorišču sv. Damaza udeležil v spremstvu Therese Panuccio, uradne predstavnice Programa Združenih narodov za razvoj. Papežu Frančišku je povedal za svoje načrte in ga prosil za blagoslov svojega poslanstva na Arktiki.

»Ko sem svetemu očetu povedal svojo zgodbo, mi je položil roko na glavo. Povedal sem mu, da poskušamo posredovati sporočilo človečnosti, ki je v prid zemlji in okolju. Blagoslovil me je in prosil sem ga, naj moli zame. On pa je v odgovor prosil mene, naj molim zanj na severnem tečaju.« Michaelu ta prošnja ne gre iz glave. Vlila mu je moč in veliko snovi za razmišljanje: »Počutim se bolj zavzetega, ne več sam, ampak skupaj s papežem, da bi poskušal doseči to spremembo.«


FOTO: Vatican Media

Dve darili kot simbol Libanona

Michael je Frančišku prinesel dve darili: vejico cedre, ki je simbol njegove domovine, Libanona, države, ki jo je Janez Pavel II. imenoval »sporočilo«. »To je večno drevo, ki je večkrat omenjeno v Svetem pismu in se imenuje Božja cedra,« je pojasnil. Papežu je v dar poklonil tudi fotografijo ene najstarejših libanonskih cerkva, obdane s cedrovim gozdom. »Cedrov les se je pred sedem tisoč leti povezal z zemljo. Gre torej za dvojni pomen: zgodovino in tesno povezanost človeka s planetom. Živeli smo v gozdovih in čas je, da se tega spomnimo, saj brez zdravega planeta ni zdravega človeštva. To sporočilo moramo poslati svetu.« Papež je večkrat ponovil »Hvala«. Michael je papeža prosil za selfie, ki ga zdaj ponosno kaže na svojem telefonu.