Spremenjene podnebne razmere omogočajo preživetje vrst, s katerimi naše vrste prej niso sobivale in zaradi katerih so lahko naše vrste ogrožene. Med njimi so tudi invazivne tujerodne rastlinske vrste, ki izpodrivajo naše domorodne rastline. A k nam prav tako prihajajo glive in žuželke, ki škodujejo našim drevesnim vrstam, kulturnim rastlinam in nam samim. Te povzročajo gospodarsko škodo (manj pridelka in lesa) in prinašajo nove bolezni. 

Ljudje imamo še čas te spremembe omiliti ali pa se jim prilagoditi, medtem ko nekatere rastlinske vrste, ki so že tako redke ali pa jih je človek privedel na rob preživetja, te možnosti nimajo več. Običajno si poiščejo primerna zatočišča, kjer preživijo, a če primernih rastišč ni več, izumrejo.

Ljudje imamo še čas te spremembe omiliti ali pa se jim prilagoditi, medtem ko nekatere rastlinske vrste te možnosti nimajo več.

Zime z manj snega slabo vplivajo na preživetje rastlin v gorah. Sneg deluje kot odeja ‒ pod njim so rastline zaščitene pred naglim padcem temperatur in vetrom. Zaradi visoke spomladanske temperature se sneg v gorah tali hitreje kot v preteklosti, rastline prej ozelenijo in razvijejo cvetove. A za nekatere vrste to ni prednost: nenaden ponoven padec temperature je lahko za rastline tudi usoden – poganjki zmrznejo in propadejo.

Ohranimo kraljico planin

Alpska možina (Eryngium alpinum) oz. kraljica planin, kot jo imenujejo v Bohinju, je do meter visoka trajnica, ki spominja na osate, a jim ni sorodna. Spada v družino kobulnic in je sorodnica peteršilja in korenja, če omenimo dva vsem znana predstavnika te družine. Vrsta uspeva v francoski Juri in v Alpah, kjer je pogosta v Franciji, redka pa v Avstriji, Italiji in pri nas ter v Dinarskem gorstvu do Bosne in Črne gore. Raste med visokimi steblikami na sončnih in nekoliko bolj vlažnih rastiščih ob gozdni meji: na nekdanjih senožetih, na grobem poraslem grušču in na skalnatih planjavah.

V Sloveniji alpska možina potrjeno uspeva samo še na območju Črne prsti v Julijskih Alpah in na Poreznu v predgorju Alp. Herbarijski primerki, shranjeni v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, dokazujejo, da je vrsta v 19. stoletju uspevala tudi v Karavankah na Golici in v Kamniško-Savinjskih Alpah na Storžiču, a na obeh nahajališčih v zadnjem času ni bila potrjena in je tam najverjetneje izumrla. Prav tako ni novejših podatkov o njenem uspevanju na območju Krna in Lemeža, zaradi opuščanja košnje pa postaja vse redkejša tudi na Poreznu.

Vrsta na obeh nahajališčih v zadnjem času ni bila potrjena in je tam najverjetneje izumrla.

Rastlina je ogrožena predvsem zaradi delovanja človeka: v preteklosti so jo trgali za suhe šopke ali jo odstranjevali zaradi »izboljšanja sena«. Spremenila pa se je tudi raba travnikov, kjer uspeva. Ti travniki se zaradi odsotnosti košnje in paše zaraščajo z rušjem (Pinus mugo) ali gozdom. Ponekod je paša prezgodnja in pretirana, kar pa vrsti tudi ne ustreza. Pogosto uspeva v kotanjah, kjer se dalj časa zadržuje sneg, a ker bo zaradi podnebnih sprememb snežnih padavin v gorah najverjetneje vse manj, je mogoče, da bodo ta rastišča za vrsto postala presuha in jih bodo prerasle druge rastline. 

Raziskovalci napovedujejo, da bi se gozdna meja v Alpah lahko v prihodnosti dvignila, a bi to zaraščanje lahko preprečila ekstremno sušna obdobja. Oba scenarija – zaraščanje nepašnih in nekošenih območij kot tudi daljša sušna obdobja – alpski možini nikakor ne ustrezata. Po podatkih iz muzejskega herbarija je alpska možina na določenih območjih pri nas že izumrla in upravičeno lahko rečemo, da je ogrožena. Zato je v Sloveniji zavarovana in uvrščena na Rdeči seznam kot redka vrsta, z različnimi predpisi pa je zavarovana tudi na območju celotne Evropske unije (Bernska konvencija, habitatna direktiva Nature 2000). 

Alpska možina jena določenih območjih pri nas že izumrla in upravičeno lahko rečemo, da je ogrožena.

Za njeno ohranjanje se trudijo različne organizacije s pomočjo projektnih sredstev. Tako Triglavski narodni park poskuša izboljšati njeno stanje na rastiščih pod Črno prstjo, Botanični vrt Univerze v Ljubljani pa želi izboljšati vitalnost njenih populacij s ponovno naselitvijo (reintrodukcijo) na območja, kjer izumira. Posredno za ohranjanje alpske možine skrbi tudi Alpski botanični vrt Juliana, kjer vrsta uspešno raste in se sama razmnožuje. V vrtu si jo lahko ogledajo vsi ljubitelji rastlin in je s tem ne ogrožajo na naravnih rastiščih.

Članek si lahko v celoti preberete v 39. številki magazina SLO.