Podkast s papežem: pri teh letih se le še smejim samemu sebi
Podkast s papežem: pri teh letih se le še smejim samemu sebi
»Moje srce je skladišče, polno je stvari, ki jih hranim. Ves čas moram širiti police. Pri tem sem nekoliko 'zbiratelja' v dobrem pomenu besede, ne želim izgubiti nobene od dobrih stvari, ki mi jih ljudje podarijo. Ljudje te tako zelo razveselijo, s primeri, z besedami, z enim ali dvema dejanjema. Duhovnik je tu zato, da ljudi uči, sam pa verjamem, da se veliko naučimo od ljudi, če jih le opazujemo.«
Duhovnik je tu zato, da ljudi uči, ... od ljudi pa se veliko naučimo, če jih le opazujemo.
Tako se začenja pogovor, ki ga je papež Frančišek dal argentinskemu duhovniku Guillermu Marcóju, ki je v času, ko je bil Bergoglio nadškof, vodil tiskovni urad nadškofije Buenos Aires. 22 minut pogovora, ki je skupno trajal poldrugo uro, sogovornika pa sta se srečala 9. junija, je bilo v nedeljo, 3. julija, objavljenih v podkastu »Marcó tu semana, de la tele a las redes«, ki ga pripravlja oče Marcó.
Sogovornika sta se osredinila na bolj osebna vprašanja o papežu: njegovo duhovno življenje, čas, ki ga preživlja zunaj rodne Argentine; o aktualnih zadevah nista govorila, za razliko od pogovora, ki ga je papež minuli konec tedna opravil z vodilnim Reutersovim vatikanistom Philipom Pullello. Ker se z aktualnimi vprašanjih ukvarjajo drugi mediji, Frančišek se je pred dnevi pogovarjal tudi za argentinsko tiskovno agencijo Telam, je oče Marcó papeža raje spodbudil k pogovoru o temah »preprostejšega življenja«, o vprašanjih, »ki si jih pogosto zastavljam, saj ko nekoga poznaš, veš, kako je živel, veš, kako je molil«, je nekdanji tiskovni predstavnik nadškofije Buenos Aires pojasnil v uvodu svojega podkasta.
Počakaj, naj molim o tem in ti bom potem odgovoril.
»Velikokrat je rekel, če smo se soočali s kakšno težavo: 'Počakaj, naj molim o tem in ti bom potem odgovoril,'« je dejal oče Marcó.
Kakšna je papeževa molitev?
Prvo vprašanje, o katerem sta se pogovarjala, je bilo življenje v molitvi. Papež Frančišek je dejal, da je »škofova molitev skrb za čredo, če se izrazim v evangeljskem jeziku, in papež je škof, zato sledi istemu slogu. Podobno je: prositi, posredovati, se zahvaljevati za vse dobro, ki se zgodi.«
Če zjutraj ne moliš, sploh ne moliš, molitev se izgubi, na nek način si ujet v mlinčku vsakdanjih obveznosti.
»Ali za molitev še vedno zgodaj vstajate?« je oče Marcó vprašal sogovornika, papež pa mu je odgovoril: »Da, tako je, kajti če zjutraj ne moliš, sploh ne moliš, molitev se izgubi, na nek način si ujet v mlinčku vsakdanjih obveznosti.«
Sprehodi po mestu, največja nostalgija po življenju v Buenos Airesu …
Papež od življenja v argentinski prestolnici najbolj pogreša možnost sprehajanja po ulicah, kot je pojasnil:
»V Buenos Airesu sem hodil peš, se vozil z avtobusom in podobno. Tukaj so me dvakrat, ko sem moral iti ven, ujeli pri dejanju. Dvakrat, pozimi. Ob sedmih zvečer, ko se nič ne dogaja, vse je bilo temno … Ko sem šel k optiku, je neka gospa z balkona zakričala: 'Papež!' in to je bil konec. In ko sem šel v prazno prodajalno plošč - šel sem jo blagosloviti, ker je to prodajalna plošč moje prijateljice, ki je prostor prenovila … Prava smola, da je prav tam čakališče za taksi, na katerem je stal časnikar.«
Pogovor s čistilko …
Frančišek v pogovoru tudi pojasnjuje, zakaj se leta 2013 po izvolitvi na papeški položaj ni preselil v apostolsko palačo, temveč je ostal v vatikanskem Domu sv. Marte. Papeževo stanovanje v apostolski palači »ni bilo razkošno, ampak ogromno«, nekakšen »obrnjen lijak«. Ko je razmišljal, da bi se odselil iz Doma sv. Marte (»Gospod, kako naj se temu izognem!«), je nenadoma opazil stanovanje v vatikanskem gostišču, ki ga je čistila neka ženska.
To je to! To mi je Bog dal na razpolago.
»Kaj je to? Povedali so mi, da je to soba za goste. 'Pripravljamo jo za patriarha Bartolomeja, ki prihaja na vašo umestitev. Spalnica s kopalnico. Obstaja tudi delovna soba.' - In sem si mislil: To je to! To mi je Bog dal na razpolago.«
Martinijeva neusmiljena presoja
Vsako nedeljo po molitvi angelovega češčenja ima kosilo z osebjem Doma sv. Marte, je še razkril papež. Na Marcovo vprašanje je odgovoril, da trenutno bere knjigo o zadnjem pogovoru pokojnega milanskega kardinala Carla Marie Martinija. Martini, ki je bil tako kot Frančišek jezuit in je bil svetla luč evropske Cerkve, je takrat izjavil, da je Cerkev »200 let v zaostanku«. »Odlično, to mi je v veliko pomoč,« je dejal papež. »S tem, kar bereš, si odpiraš prostore.«
»Tam, kjer je kriza, lahko rasteš …«
Kaj si torej misli o stanju Cerkve, tudi glede na Martinijev pogovor?
»Da je Sveti Duh še vedno tako ustvarjalen kot na binkoštni dan. In da se nam ni treba ničesar bati. Sveti Duh je bil tisti, ki je ustvaril ta nemir na binkošti … Tam, kjer je kriza, lahko rasteš, sebičnost pa poskuša namesto krize ustvariti spor. Ena od stvari, ki sem se jih naučil tukaj, je ta: ne znamo se spoprijeti s krizami. Toda prav krize so tiste, zaradi katerih rastemo!«
Ko krizo spremeniš v spor, izgubiš.
Nato je navedel ustanovitelje Evropske unije kot primer ljudi, ki so se znali odzvati na krize in so z njimi tudi rasli, »niso jih spremenili v spor ali v črno-bele okoliščine«. »Ko krizo spremeniš v spor, izgubiš. Edinost je večja od spora, ali z drugimi besedami, spor te pomanjša,« je dejal sveti oče.
Pričevanje o starosti v prvi osebi
Na koncu je ob premišljevanju o vrsti katehez o starejših, ki jih je papež Frančišek začel 23. februarja med splošno avdienco, oče Marcó želel izvedeti, kako se papež sooča s tem obdobjem svojega življenja: »Pri teh letih se le še smejim samemu sebi in grem naprej,« je sklenil voditelj vesoljne Cerkve.