Poplavilo je celoten obrat, na parcelo, veliko štiri tisoč kvadratnih metrov, se je zgrnilo tisoč kubičnih metrov blata, tudi v proizvodne hale, in uničilo vse stroje in tri vozila. Nesreča je Primožu in ženi Dragani, staršema 21-mesečne hčerke, prinesla vprašanje, ali sploh nadaljevati. »Ko sem prišel na poplavljeno parcelo, so tekle samo solze … Na začetku sem bil čisto obupan, razočaran,« pripoveduje Primož. Prijatelji in zaposleni v podjetju so ju z ženo spodbudili, naj ne vržeta puške v koruzo, ampak se borita. »Družinam, ki živijo od dela v podjetju, smo dolžni ta boj,« pove Primož Gerdej. »Je pa psihično to zelo naporno, nikomur ne morem ničesar zagotoviti, začeti vse na novo je ogromen zalogaj, ne le finančni.« Če je bilo z državne ravni o pomoči podjetjem veliko slišati prvi teden po ujmi, pa je zdaj teh glasov že manj. Zato se Gerdejeva, ki ju zaznamujejo neprespane noči, sprašujeta: »Ali bomo pozabljeni?«